Škodljivci v žitih
Najpogostejši škodljivci v žitih so:
Listne uši (Aphididae)
Velika žitna uš (Sitobion avenae), Zelena žitna uš (Schizapis graminum), Svetla žitna uš (Metopolophium dirhodum), Čremsina uš (Rhopalosiphum padi)
Poškodbe na kulturah: vse vrste žita.
Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: uši masovno naselijo žita v obdobju začetka cvetenja, delno pa veliko prej. Najintenzivneje se hranijo na klasih v času mlečne zrelosti. Poleg neposredne škode (zmanjšanje mase zrn) so škodljive tudi zaradi prenosa virusov. Velika žitna uš (Sitobion avenae) je srednje velika uš, dolga 1,6 do 2,9 mm. Barva telesa močno variira od svetlo zelene, temno zelene, roza, rjave ali črne. Prezimi kot zimsko jajčece ali odrasla samica na ozimnih žitih ali večletnih klasastih travah. Največ je je na klasu, kjer povzroča največjo škodo (s sesanjem) ter na zgornjih listih in steblih. Njenemu hitremu razvoju ugaja povečana temperatura, višja zračna vlaga in obilno gnojenje z dušikom.
Zatiranje: uši navadno zatiramo v obdobju cvetenja in ob začetku mlečne zrelosti. V izjemnih letih in v semenskih posevkih je potrebno zatiranje še enkrat ponoviti. Pri tem moramo paziti na karenco, ki je pri večini pripravkov dolga. Kot kritično število uporabljamo prag, ko imamo povprečno več kot 5 do 8 uši na klas v času cvetenja ali 7 do 10 uši na klas v sredini mlečne zrelosti ali ko imamo z ušmi naseljenih več kot 20% klasov v času cvetenja ali ko imamo z ušmi naseljeno več kot 30% klasov v času mlečne zrelosti. Stopnja parazitiranosti uši na naših žitnih njivah je dokaj visoka, zato ne smemo prehitro pristopiti h zatiranju in pri tem uničiti večji del naravnih sovražnikov uši. Pri semenskih posevkih ječmena, ki jih posejemo zelo zgodaj je zaradi omejevanja možnosti prenosa virusov, včasih uši smiselno zatirati tudi jeseni.
Za zatiranje listnih uši na žitih uporabimo sredstvo Poleci.
Rdeči žitni strgač (Oulema Melanopus)
Poškodbe na kulturah: oves, pšenica, ječmen, trave, koruza.
Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: imago je velik 4-6 mm. Pokrovke so modre barve. Vratni ščit in noge so pomarančno rdeče barve. Jajčeca so najprej rumena, pozneje pa rdečkaste barve in velike 1 mm. Ličinke so rumene barve , prekrite s sluzjo. Zaradi sluzi se telo ne vidi , zato se večkrat zamenja s polži. Ličinka zraste do 8 mm. Odrasle oblike prezimijo v ostankih žit, v tleh ter na robovih parcel, ki so obrasle s travo. Prvič se imago pojavi, ko je srednja dnevna T 15 dni višja od 7 °C, dnevna pa doseže 10 °C. Odrasle oblike se intenzivno hranijo z grizenjem listov v obliki ozkih dolgih prog. Dnevno pojedo 64 mm2 površine lista. V začetku se strgači koncentrirajo na robovih parcel. Samice odlagajo jajčeca v nizu ob glavni listni žili. V naravi traja razvoj ličink ponavadi 10-22 dni. Ličinke izjedajo ozke proge v listju , s tem da epiderm pustijo. Ličinka se zabubi v tleh.
Zatiranje: najbolj mu ustrezajo gosti, vlažni in pretirano pognojeni posevki. Za zatiranje strgača se odločimo na podlagi preseganja kritičnih števil. Cilj pri zatiranju so začetni razvojni stadiji ličink. Ker je obdobje odlaganja jajčec zelo dolgo, je pogosto potrebno izvesti dve zatiranji, ki jih združimo z zatiranjem drugih škodljivcev. Prvič strgača neposredno zatiramo konec aprila ali v prvii dekadi maja, izjemoma tudi drugič, če se pojavijo zelo velike populacije, konec maja, ko zatiramo uši, tripse in stenice. Za odločitev o zatiranju lahko uporabimo enega od pragov: povprečno ena ličinka na posamezen vrhnji list ali 10 ličink na m2, ali uporabimo prag 15% poškodovane površine najbolj vitalnih zgornjih listov.
Za zatiranje rdečega žitnega strgača uporabimo sredstvo Poleci.
Strune in talne sovke (Agriotes sp., Agrotis sp.)
Poškodbe na kulturah: vse vrste žita.
Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: talne ali zemeljske sovke; gosenice teh vrst so ponavadi prsteno sive do rjavkaste barve in večji del življenja prebijejo v tleh. Hranijo se z nadzemnimi in podzemnimi organi rastlin. Strune so ličinke hroščev pokalic (Elateridae) in so bleščeče rumene ali rjavo-rumene barve. Dolge so do 35 mm, odvisno od vrste in starosti. Razvoj hroščev pokalic traja 3 do 5 let. Hrošči in ličinke, ki so stare eno leto, so praktično neškodljive. Enoletne strune se prehranjujejo z organskimi ostanki v tleh zato ne delajo škode na poljščinah. Veliko bolj nevarne so 2, 3 in 4-letne strune, ki za svoj obstoj potrebujejo večje količine vode. Ker živijo v tleh so podzemni deli rastlin (korenine, podzemna stebla, gomolji, koreni) idealni vir hrane in vode za strune. Mlade ličinke se prehranjujejo le s tekočo hrano, ki jo vsebujejo mlada rastlinska tkiva. Škodo delajo z vrtanjem v rastline od spomladi do jeseni, ko se spustijo v globlje predele tal, kjer prezimijo.
Hrošči pokalice najraje odlagajo svoja jajčeca v travnate in zaraščene njivske površine s plevelom, kjer vsaj nekaj let ni bilo obdelave tal. Njive, ki jih stalno obdelujemo, niso primerne za razmnoževanje in razvoj strun.
Zatiranje: kompenzacijska sposobnost žitnih posevkov, da nadomestijo izpad pridelka posameznih rastlin, ki so oslabele ali propadle zaradi poškodb od strun in sovk je zelo velika. Zaradi tega zatiranje strun in sovk v žitih v naših razmerah ni ekonomsko smiselno.
Žitni resarji - tripsi: (Limnothrips sp., Stenothrips sp., Haplothrips sp.)
Poškodbe na kulturah: vse vrste žita, največje škode na ovsu.
Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: resarji izsesavajo vse nadzemen organe žit. Kot posledice sesanja nastanejo na listih, listnih nožnicah in klasih zverižene deformacije. Na vbodnih mestih opazimo veliko drobnih belih pik (vdor zraka). Prezimi ličinka v tleh. Številčen pojav imagov se pojavi med klasenjem.
Zatiranje: resarji se na žitnih njivah v Sloveniji pojavljajo redno. Navadno so populacije dokaj majhne, tako da posebno zatiranje ni potrebno. Največja neposredna škoda lahko nastane na zrnju ovsa.
Žitne stenice (Eurygaster austriaca, Eurygaster maura, Aelia acuminata)
Poškodbe na kulturah: vse vrste žita.
Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: ostroglava žitna stenica (Aelia acuminata) je rumeno rjave barve s temnejšimi vzdolžnimi progami na vratnem ščitu in ščitku. Dolga je 7-10 mm, je približno dva krat tako dolga, kot široka. Trikotna glava je rilčasto podaljšana naprej. Ima en rod letno. Odrasle stenice prezimujejo v bližnjih gozdovih, včasih pa ostanejo kar na žitnih njivah. Navadna žitna stenica (Eurygaster maura) ima široko sploščeno ovalno telo in je dolga 10 mm. Je svetlo do temno rjave barve in ima topo trioglato glavo. Ličinka preide 5 razvojnih stadijev. Imago prezimuje na robovih gozdov pod odpadlim listjem , spomladi pa se seli na žitna polja. Ima le en rod letno. Južna žitna stenica (Eurygaster austriaca)je razširjena zlasti v Južni Evropi. Dolga je 11-14 mm ter rumene do temno rjave barve. Razvoj je enak kakor pri navadni žitni stenici.
Zatiranje: stenice zatiramo v enakem obdobju kot uši, to je v času cvetenja žit ali v obdobju mlečne zrelosti, zato dodatno tretiranje ni potrebno. Izmed vseh žit imajo stenice najraje močno pognojene posevke pšenice, ki so obdani z gozdovi in se razvijajo na toplih lažjih tleh. Prag škodljivosti znaša več kot 3 do 4 odrasle stenice na m2 ali v času mlečne zrelosti več kot dve ličinki na m2.
