Bolezni v žitih

Najpogostejše bolezni v žitih so:

Fuzarioze klasa (Fusarium spp.)

Okužbe na kulturah: pšenica in ječmen.

Ječmenov listni ožig (Rhynchosporium secalis)

Okužbe na kulturah: ječmen in rž.
Znaki bolezni: bolezen se začne v obliki ovalnih peg vodeno zelene barve, dolgih 1 do 2 cm. Na listu je lahko večje število peg, ki se združujejo. Pege pozneje postanejo svetlo rjave z izrazito temno rjavim robom. Listi se lahko v celoti posušijo.
Pogoji za okužbo: bolezni najbolj ustreza vlažno in hladno vreme. Pri temperaturah nad 25°C se razvoj bolezni ustavi. Bolezen lahko opazimo in sklepamo o nadaljnjem razvoju že jeseni, običajno se bolezen pokaže spomladi ob začetku vegetacije.
Zatiranje: škropimo ob prvih znakih bolezni, ko zatiramo tudi pepelovko in druge zgodnje bolezni ječmena. Pomembno je, da škropimo pravočasno, saj se ob ugodnih vremenskih pogojih bolezen izrazito hitro širi in lahko v zelo kratkem času popolnoma uniči listno površino ječmena.
Za zatiranje ječmenovega listnega ožiga uporabimo sredstvo Impact, Baltazar ali Prosaro.

Ječmenova gola snet (Ustilago nuda)

Okužbe na kulturah: ječmen.
Znaki bolezni: na zrnih ne moremo opaziti zunanjih znakov okužbe. Ti se pojavijo šele ob klasenju, ko se namesto zdravih razvijejo snetljivi klasi. Pred klasenjem so okužene rastline bolj temnozelene, imajo bolj pokončne liste s klorotičnimi progami. Za okužbo so dovzetnejše sorte, ki bolj odprto in dlje časa cvetijo.
Pogoji za okužbo: gliva preživi do setve kot dormantni micelij v embriu zrna. Po kalitvi semena začne hkrati s kalčkom rasti tudi micelij sneti, vendar je vedno nekoliko za rastnim vršičkom. Ob klasenju micelij preprede vsa tkiva klasa in zrna. Klas se preobrazi v brezoblično črno gmoto klamidospor, ostane le klasno vreteno. Okužene rastline klasijo vsaj dan do dva pred zdravimi. Veter prenaša klamidospore na cvetove zdravih rastlin. Na njih trosi vzkalijo in nastane štiri celični promicelij, ki ustreza bazidiju. Po redukcijski delitvi se na njem oblikujejo haploidni sporidiji (bazidiospore). Slednje oblikujejo kvasovkam podobne brstiče, ki med seboj kopulirajo. Nastanejo dvojederne celične tvorbe, iz katerih zraste dikariontski micelij, ki se vraste v embrio dozorevajočega zrna, kjer ostane v latentnem stanju.
Zatiranje: uporaba zdravega in s sistemičnimi fungicidi razkuženega semena; setev odpornih sort.

Ječmenova pokrita snet (Ustilago hordei)

Okužbe na kulturah: ječmen.
Znaki bolezni: snet uniči celo zrno z lupino vred, tako da je črna gmota trajnih trosov – klamidospor pokrita le s plevo. Snetjavi klasi so mrko sive barve in jih že na daleč lahko ločimo od zdravih.
Pogoji za okužbo: optimalna temperatura za kalitev spor je 20ºC, vlažnost zemlje pa 60-70%.
Zatiranje: uporaba zdravega in s sistemičnimi fungicidi razkuženega semena; setev odpornih sort.

Ječmenova progavost (Pyrenophora graminea)

Okužbe na kulturah: Okužuje samo rastlinske vrste iz rodu Hordeum.
Znaki bolezni: najbolj značilne simptome opazimo na listih. Navadno tkivo med žilami vzdolž celega lista sprva porumeni, nato porjavi. Oblikujejo se značilne rjave proge, po katerih je bolezen tudi dobila slovensko ime. Robovi prog so temnejši (rdeči ali temnorjavi), sredina pa svetlejša (svetlorjava). Listi se vzdolžno cefrajo. Na pegah gliva oblikuje večcelične rjave nespolne trose (konidije). Le-te veter med cvetenjem in zorenjem ječmena prenaša na zdrave klase. Pri okuženih rastlinah se pogosto klas sploh ne izvije iz nožnice vrhnjega lista. Če pa se, so taki klasi nerazviti, usločeni, zbiti in rjave barve. Okuženi klasi stojijo pokonci in se ob dozorevanju ne povesijo navzdol, kot je navadno pri zdravih rastlinah. Zrnje je pri okuženih rastlinah slabo napolnjeno, zgrbančeno in rjave barve. Obolele rastline so nižje rasti, se pa bolj obraščajo kot zdrave.
Pogoji za okužbo: gliva lahko preživi več kot pet let kot latenten micelij v plevicah ali v epikarpu. Torej se striktno prenaša s semenom. Rastline lahko okužuje v vseh razvojnih fazah.Okužbe pospešuje hladno in vlažno vreme.
Zatiranje: razkuževanje semena in setev odpornih sort, ozimne sorte ječmena so občutljivejše v primerjavi z jarimi.

Ječmenova mrežasta pegavost (Pyrenophora teres)

Okužbe na kulturah: v naravi okužuje samo rastlinske vrste iz rodu Hordeum.
Znaki bolezni: gliva lahko okužuje liste, stebla in zrnje. Največ škode povzroči na starejših listih.

Poznamo dva tipa bolezenskih znakov, navadne pege in mrežaste pege. Zaradi tega glivo povzročiteljico razvrščamo v dve formi (maculata in teres).
Prvi simptomi v obliki manjših temnorjavih podolgovatih ali eliptičnih peg se najprej pojavijo na vzniklih rastlinicah. Navadno najdemo pege v bližini konic listov. Pege so lahko posamezne, bolj pogosto pa se združujejo med seboj. Na pegah se oblikujejo vzdolžne in prečne temne črte, kar jim da mrežast videz. Na površini peg se oblikujejo večcelični nespolni trosi (konidiji), ki širijo okužbo. Med klasenjem gliva dospe na plevice. Okužene plevice ne morejo opravljati svoje naloge, zrna se slabo polnijo in so zgrbančena. Na bazah zrn lahko opazimo nejasne rjave pegice.
Če je ječmen okužen z drugo formo glive, se na listih in listnih nožnicah pojavijo temnorjave eliptične ali vretenaste pege (velikosti 3x6 mm) obkrožene s klorotičnim robom različne širine. Pri nekaterih sortah je ta klorotičen prstan lahko zelo ozek ali pa ga sploh ni. V teh primerih lahko bolezenske znake pomešamo s tistimi, ki jih povzroča gliva Cochliobolus sativus (žitna helmintosporiozna pegavost). Slednje doslej v Sloveniji še nismo zanesljivo ugotovili.
Pogoji za okužbo: gliva prezimi v obliki micelija na zrnju, ostankih okuženih rastlin ali kot spolno trosišče (psevdotecij) v okuženih ostankih ječmena. Med hladnim (10 - 15 °C) in vlažnim vremenom se na okuženih ostankih oblikujejo spore; dozdaj še ni znano ali so za primarno okužbo pomembnejše spolne spore (askospore) ali nespolne (konidiji). Z vetrom le-te dospejo na zdrave rastline. Na obolelih rastlinah se oblikujejo novi večcelični konidiji, ki izvršijo sekundarne okužbe. Med klasenjem gliva prispe tudi na plevice. Za sporulacijo je pomembna visoka zračna vlaga (blizu 100 %). Širjenje bolezni pospešuje hladno in vlažno vreme.
Zatiranje: za zatiranje ječmenove mrežaste pegavosti uporabimo sredstvo Impact, Baltazar ali Prosaro.

Ječmenova rja (Puccinia hordei)

Okužbe na kulturah: ječmen
Znaki bolezni: do 0,5 mm veliki svetlo rjavi kupčki trosov na površini lista in listni nožnici.
Pogoji za okužbo: najprimernejše temperature za okužbo z ječmenovo rjo so od 15 °C do 18 °C.
Zatiranje: Zatiramo jo spomladi, ko je vidna na treh najvišjih listih pri 10 do 20 % rastlin. Za zatiranje ječmenove rje uporabimo sredstvo na osnovi propikonazola ali pripravke, kot so: Stroby, Prosaro. 

Ječmenova ramularijska pegavost (Ramularia collo-cygni)

Okužbe na kulturah: ječmen.
Znaki bolezni: na listih, še posebej na zastavičarju in listu pod njim, opazimo majhne temno rjave do črne pege. Pege so rumeno obrobljene, rumena obroba pa postoma prehaja v zelen list. Gliva v list sprošča toksine, zato se listje hitro suši.
Pogoji za okužbo: število in gostota peg je odvisna od jakosti okužbe, na kar vplivata sortna občutljivost in ugodni pogoji za okužbo (vlažno listje pri temperaturi nad 18 ºC).
Zatiranje: začetne okužbe zmanjšujemo s setvijo tretiranega semena s primernimi sredstvi za tretiranje in uporabo fungicidov ob pojavu bolezni.

Pšenična listna pegavost (Septoria tritici)

Okužbe na kulturah: gliva okužuje pšenico, včasih se pojavlja tudi na rži in tritikali.
Znaki bolezni: najprej se med žilami spodnjih listov pojavijo majhne svetlozelene do rumene pege, še posebej, če so listi v stiku s tlemi. Pege se zelo hitro povečujejo, barva prehaja iz rumenorjave v rdečerjavo. Končno dobijo stare pege izrazito pepelnato sredino s številnimi črnimi točkami. Gliva lahko okužuje tudi bili (predvsem kolenca (nodije), listne nožnice in konice plev, vendar pa so najbolj značilne okužbe listnih ploskev. Če gliva okuži pšenico v zgodnjem razvojnem stadiju, se lahko posuši več kot polovica listja. Kasnejše okužbe povzročajo predčasno dozorevanje in s tem zmanjšujejo pridelek.
Pogoji za okužbo: gliva preživi kot micelij na živih rastlinah ali v obliki piknidijev na ostankih okuženih rastlin (2 do 3 leta). Prenaša se tudi s semenom. Med hladnim in vlažnim vremenom, jeseni ali spomladi, iz piknidijev bruhajo konidiji (piknospore). Te so večcelične (3-7 pregrad), nitaste, rahlo usločene in hialine barve. Optimum za sporulacijo je pri 100 % zračni vlagi. Z dežnimi kapljicami se piknospore prenesejo na spodnje liste zdravih rastlin. Za okužbo je potrebno, da so listi vsaj 6 ur vlažni. Gliva za svoj razvoj potrebuje z vlago zasičeno okolje in temperaturo 4 do 5 ⁰C.
Zatiranje: zatiranja listne pegavosti se moramo lotiti dovolj zgodaj, ker je kurativni učinek fungicidov slab. Velikokrat se listna pegavost pojavi bolj zgodaj kot pepelovka. Takrat preseneti pridelovalce, ki termin uporabe fungicidov določajo zgolj na podlagi opazovanja pepelaste plesni. Navadno je potrebno listno pegavost pričeti zatirati konec prve tretjine aprila (EC 33 do 37), če najdemo septorijske pege na zgornjih treh listih pri več kot 10% rastlin. Zatiranje v sredini aprila je potrebno, če imamo v začetku aprila zrele piknidije na najnižjih listih in če imamo dva deževna obdobja, ko je listje pšenice mokro več kot dva dni. Prvo zatiranje je veliko bolj pomembno od drugega. Pšenično listno pegavost zatiramo s sredstvom na osnovi propikonazola ali pripravek Prosaro. 

Pšenična rja (Puccinia tritici)

Okužbe na kulturah: je najbolj razširjena rja na pšenici.
Znaki bolezni: večinoma rje okužijo žita v maju, ko v posevke po zraku prinese spore z vmesnih gostiteljev. Možne so tudi jesenske okužbe. Po okužbi se na listju in na ostalih organih pojavijo rjasti kupčki trosov. Rjasta trosišča nastajajo vse do žetve. Izgube pridelka se gibljejo od 5 do 40%. Napadene rastline pospešeno izgubljajo vodo.
Pogoji za okužbo: napada listje pšenice vse dokler je zeleno. Optimalni pogoji za kalitev spor so temperature od 20 °C do 25 °C in visoka relativna zračna vlažnost. Rje se dobro razvijajo tudi v sušnih razmerah (posebej žitna progasta). Odpornost sort na rje ni nikoli dolgotrajna.
Zatiranje: Zatiramo jo, ko se razvije na treh najvišjih listih pri 10 do 20 % rastlin. Za zatiranje pšenične rje uporabimo sredstvo na osnovi propikonazola ali pripravek Prosaro. 

Rjavenje pšeničnih plev (Phaeosphaeria nodorum)

Okužbe na kulturah: pšenica, pa tudi tritikala, rž in ječmen.
Znaki bolezni: na listih opazimo svetlorjave pege, ki so navadno obkrožene z rjavim robom. Znotraj peg se na obeh straneh lista oblikujejo nespolna trosišča (piknidiji). Naposled gliva okuži tudi plevice. Na zgornji tretjini plev se 2 do 3 tedne po klasenju pojavijo majhne sivkaste ali rjavkaste pegice. Le-te se povečujejo in postanejo čokoladno rjave barve. Kasneje se barva sredine pege spremeni v sivo in prav tu se oblikujejo drobna črna nespolna plodišča (piknidiji). Okužene plevice ne opravljajo svoje naloge, zmanjša se njihova asimilacijska sposobnost, zrna se ne napolnijo s škrobom in je pridelek zaradi tega nižji. Okuženo zrnje ima manjšo energijo kalivosti.
Pogoji za okužbo: gliva okužuje rastline od vznika do spravila pridelka. Občutljivejše so tudi nižje sorte. Gliva prezimi kot micelij na živih rastlinah, na semenu ali v obliki piknidijev (nespolnih plodišč) in na ostankih okuženih rastlin. V toplem in vlažnem vremenu začnejo iz piknidijev bruhati večcelične nitaste spore. Z dežnimi kapljicami le-te dospejo na spodnje liste zdravih rastlin. Optimum za njihovo kalitev je med 15 in 25 °C. Največ škode bolezen povzroči, če je veliko padavin v času med cvetenjem in spravilom pridelka.
Zatiranje: Prvi ukrep pri zatiranju je uporaba razkuženega semena, ki pa lahko prepreči le napad ob vznikanju in ne razvoja gliv pozneje med rastno dobo. Uporaba fungicidov mora temeljiti na preventivnem pristopu, ker glivi oblikujeta toksine, ki potujejo na velike razdalje. Zaradi tega pri okužbi niso prizadeta le tkiva na katerih opazimo pege, temveč celotne rastline. Rjavenje plev zatiramo z uporabo fungicidov v začetku ali v sredini cvetenja, ali po potrebi še enkrat v sredini mlečne zrelosti (semenski posevki). Na to glivo dobro delujejo le redki fungicidi. Kot prag škodljivosti v začetku cvetenja upoštevamo napad, kjer se septorijske pege pričnejo razvijati na posameznih plevicah na več kot 5% klasov in če pričakujemo deževno vreme. Kot prag za zatiranje v času bilčenja (EC 35 - 37) jemljemo pojav peg na listju (nožnice) pri več kot 15% rastlin. Za zatiranje rjavenja pšeničnih plev uporabimo sredstvo Prosaro.

Rumena rja (Puccinia striiformis)

Okužbe na kulturah: žita.
Znaki bolezni: najmočneje okužuje listno ploskev in pleve, okužbe pa so našli tudi že na ovojnici semena. Znaki bolezni se kažejo v obliki majhnih oranžno rumenih skupkov spor ki se podaljšujejo in združujejo v nekaj vzporednih vrst na listi ploskvi.
Pogoji za okužbo: v primerjavi z ostalimi rjami se razvije pri precej nižjih temperaturah (okrog 15 °C) v aprilu ali maju. Zatiramo jo, ko se razvije na treh najvišjih listih pri 5 do 10 % rastlin.
Za zatiranje rumene rje uporabimo sredstvo na osnovi propikonazola.

Snežna plesen (Fusarium nivale)

Okužbe na kulturah: vse vrste žita.
Znaki bolezni: ko po dolgi in s snegom bogati zimi sneg pozno spomladi skopni, opazimo velike otoke ostankov segnitih bilk, ki so prepredeni z belkasto rožnatim micelijem glive.
Pogoji za okužbo: gliva za svoj razvoj potrebuje z vlago zasičeno okolje in temperaturo 4 do 5oC. Prav takšni pogoji so ob koncu zime pod snežno odejo.
Zatiranje: snežno plesen zatiramo z uporabo razkuženega semena. Zgodnja in zelo gosta setev poveča možnosti za povečan napad glive. Prizadete posevke spomladi čim bolje oskrbujemo, da si rastline, ki niso propadle do konca čim prej opomorejo. V zredčenih posevkih bolj temeljito zatiramo plevele. Napad snežne plesni lahko zamenjamo z napadom gliv iz rodu Typhula (snežni ožig), proti katerim prav tako ne poznamo uspešnega kemičnega varstva. Snežno plesen lahko zatiramo tudi s pripravkom Prosaro. 

Trda ali smrdljiva pšenična snet (Tilletia tritici)

Okužbe na kulturah: gliva okužuje rastlinske vrste iz rodu Triticum (T. aestivum, T. dicoccon, T. durum, T. spelta).
Znaki bolezni: obolelih bilk ne moremo prepoznati vse do klasenja. Okuženi klasi so modrikasto zelene barve, klaski so bolj razprti. Okužen je lahko cel klas ali samo posamezni klaski. Obolela zrna so nekoliko širša, sodčkasta in temnosive barve. Klas sprošča vonj po pokvarjenih ribah.
Pogoji za okužbo: gliva se ohranja v obliki klamidospor na semenu ali v tleh. Ko zrna posejemo, spore na semenu ali v tleh poleg njega kalijo in okužijo klice. V klamidosporah se najprej izvrši redukcijska delitev, nato kalijo in oblikujejo 8 sporidijev (spor). Po dva sporidija kopulirata in oblikujeta dikariotičen micelij oziroma kaleči sporidij na katerem nastajajo konidiji. Ti se odločijo od micelija in vzkalijo s kličnim mešičkom. Šele dikariontska hifa lahko okuži bilko. Micelij raste skupaj z rastlino, vendar vedno za rastnim vršičkom. Ob klasenju micelij prodre v klaske in zrna. Ob zorenju micelij razpade v množico klamidospor. Ob mlačvi le-te površinsko kontaminirajo zdravo zrnje.
Zatiranje: uporaba zdravega in razkuženega semena, setev odpornih sort, zgodnejša setev, da seme ne kali dolgo.

Žitna helmintosporiozna pegavost (Cochliobolus sativus)

Okužbe na kulturah: ponavadi pšenica.
Znaki bolezni: na okuženem klasu se lahko pojavijo netipične črne pike, ki jih težko razlikujemo od nekaterih ostalih bolezni. Močneje okuženo seme je roza barve. Znake bolezni lahko zamenjamo s fuzariozami klasa.
Pogoji za okužbo: za širjenje potrebuje vlago (padavine, dolgotrajna megla, močna rosa). Dlje časa je listje mokro, tem močnejše so okužbe in širjenje te bolezni.
Zatiranje: razkuževanje semena in ob pojavu bolezni.

Žitna pepelovka (Blumeria graminis)

Okužbe na kulturah: ječmen in pšenica, redkeje rž in oves.
Znaki bolezni: najprej so okuženi bazalni deli listov in stebla, ki so blizu tal ali se nanje naslanjajo. Na površju zelenih delov opazimo sprva majhne belkaste pajčevinaste lise. Te se pozneje zgostijo v belkaste do svetlo sive kosmiče micelija. Le-ta raste površinsko, v rastlinsko tkivo pošilja le sesalne bradavice (havstorije). Kosmiči se med seboj združujejo, barva preide v rjavo sivo. Rastline so videti, kot da bi jih posuli s pepelom. Gliva se širi od spodaj navzgor in ob ugodnih razmerah okuži tudi plevice. Proti koncu vegetacije se v vatastih kosmičih oblikujejo drobne črne točke, spolna trosišča (kleistoteciji).
Pogoji za okužbo: gliva prezimi v obliki spolnih trosišč (kleistotecijev) ali kot micelij na žitnih rastlinicah. Preko leta se okužbe širijo z nespolnimi trosi (oidiji). Gliva okužuje pri temperaturah med 5 in 30 ^oC. Optimum je med 15 in 25 ^oC. Optimalna zračna vlaga za kalitev oidijev je 100 %, lahko kalijo v območju med 0 in 100. Hladno, vlažno in megleno vreme pospešuje razvoj bolezni.
Zatiranje: za prvo zatiranje v pšenici je, ko v razvojni fazi BBCH 35-40 zasledimo plesniv poprh na zgornjih treh listih pri 30% pregledanih rastlin. Pri ječmenu v enaki fazi upoštevamo nekoliko nižji prag. Drugo zatiranje navadno združimo z varstvom pred drugimi boleznimi in ga izvedemo v času začetka cvetenja žit, če pepelovko najdemo na zastavičarju pri več kot 20% rastlin. Za prvo in drugo tretiranje ne uporabimo pripravkov z isto aktivno snovjo oziroma z enakim načinom delovanja (antirezistentna strategija).
Za zatiranje žitne pepelovke uporabimo sredstvo Impact, Baltazar ali Prosaro.