Škodljivci v vinski trti

Grozdni sukači (pasasti – Eupoecilia ambiguella, križasti – Lobesia botrana)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: grozdna sukača sta pomembna škodljivca na vinski trti. Sukača sta majhna metulja. Pasasti grozdni sukač meri čez krila 12 do 14 mm, križasti pa 10 do 12 mm. Pasasti je rumenkaste barve in ima čez sprednja krila modro rjavo pasasto progo. Prednja krila križastega grozdnega sukača so siva s temnimi prečnimi lisami. Škodo povzročajo gosenice obeh metuljčkov, ki junija objedajo cvetne brste. Gosenice pasastega sukača so rdečkasto rjave s črno glavo, križastega pa rumeno zelene, zato jih poimenujemo tudi seneni črv. Poleg prvega rodu se pojavi še drugi rod gosenic, ki vrta rove in poškoduje posamezne jagode navadno v mesecu avgustu. Drugi rod navadno ni tako množičen. Povzroči pa lahko zelo veliko škodo. Poškodovane jagode zelo rada napade siva grozdna plesen. To pa je tudi največja škoda, ki nastane po napadu sukačev. Nevarnost okužbe s sivo grozdno plesnijo je velika v deževnih poletjih in jesenih. V sušnih obdobjih pa se navrtane jagode posušijo. Križasti grozdni sukač razvije še tretji rod. Gosenice tretjega rodu povzročajo poškodbe na jagodah običajno v mesecu septembru. Na jagodah nastanejo značilne luknjice, ki so obdane z belimi nitkami. Okrog luknjastih poškodb so vidni iztrebki gosenic.
Zatiranje: praviloma prvega rodu ne zatiramo, razen če škropljenje izrecno priporoči strokovna služba. Tudi proti drugemu rodu škropimo samo na podlagi pozitivne napovedi opazovalno napovedovalne službe ali na podlagi lastnih opazovanj s priznanimi metodami spremljanja škodljivca (npr. feromonske vabe). Natančen rok tretiranja napove opazovalno napovedovalna služba. Tudi proti drugemu rodu smemo škropiti samo enkrat, le v vinorodnih okoliših, kjer prevladuje križasti grozdni sukač in v tistih letih, ko je populacija drugega rodu grozdnih sukačev zelo številčna, tretiramo s pripravkom Affirm. Najbolj zaželena je metoda zbeganja (konfuzije), ker je okoljsko najbolj prijazna. Uporabo insekticidov proti 2. rodu grozdnih sukačev poskušamo izkoristiti tudi za sočasno zatiranje škržatkov prenašalcev fitoplazem, povzročiteljic rumenic vinske trte, tam kjer je to potrebno.

Ameriški škržatek (Scaphoideus titanus)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: škržatek s sesanjem na žilah okuženih rastlin z rastlinskim sokom sprejme fitoplazmo in jo prenese na neokužene trte, kužen pa ostane celotno življenjsko dobo. Ker živi samo na trti, je verjetnost prenosa zlate trsne rumenice z njegovo pomočjo velika. Če ne ukrepamo, se FD hitro širi in lahko ob visoki populaciji prenašalca ter večjem številu okuženih trt v vinogradih kmalu doseže razsežnost epifitocije in povzroči veliko gospodarsko škodo. .Ameriški škržatek živi predvsem na trti in ima en sam rod na leto.

Zatiranje: zatiranje ameriškega škržatka je karantenski ukrep, ki je obvezen v vseh razmejenih in ogroženih območjih zlate trsne rumenice ter pri pridelavi razmnoževalnega oziroma sadilnega materiala po vsej Sloveniji. Obilna navzočnost ameriškega škržatka v vinogradih predstavlja pretečo

nevarnost za razmah bolezni. Zato je ključnega pomena za preprečevanje širjenja FD vzdrževanje kolikor je mogoče majhne populacije ameriškega škržatka v vinogradu. Na večje razdalje se ameriški škržatek prenaša predvsem s sadilnim materialom v razvojni stopnji jajčeca. Ta so najpogosteje odložena v skorjo dveletnega lesa. Odrasle oblike prenašalca lahko na krajše razdalje prenese tudi veter ali pa ljudje npr. s kmetijsko mehanizacijo. Razvoj in številčnost ameriškega škržatka spremlja opazovalno javna služba za varstvo rastlin posameznega območja in napoveduje najprimernejše roke in sredstva za njegovo zatiranje. Navzočnost ličink in nimf v vinogradih ugotavljamo s pregledovanjem spodnje strani listov ali otresanjem poganjkov na podstavljeno ponjavo ali lovilni lijak. Mlajši razvojni stadiji (L1 in L2) ameriškega škržatka se najpogosteje zadržujejo na spodnji strani listov poganjkov, ki izraščajo iz debla, višji razvojni stadiji 35 (L3, L4, L5) in odrasli škržatki pa na spodnji strani listov v bolj zasenčenih delih trsov. Navzočnost odraslih škržatkov najenostavneje spremljamo tako, da v vinogradu nastavimo Rumene lepljive plošče. Priporočljivo je, da imetniki v vinogradih po vsej Sloveniji sami postavijo rumene lepljive plošče, da bi ugotovili, ali je v njihovih vinogradih ameriški škržatek prisoten in kolikšna je njegova populacija. Rumene lepljive plošče obesimo konec junija ali v začetku julija, ulov pa spremljamo v juliju, avgustu in septembru. Večji ulov lahko pričakujemo predvsem v juliju in avgustu, zato je takrat priporočljivo menjavati plošče

vsakih 14 dni. Za zatiranje ameriškega škržatka uporabljamo insekticide, npr. Decis 2,5 EC.

Rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi), rumena pršica (Eotetranychus carpini)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: rdeča sadna pršica prezimi v obliki rdečih zimskih jajčec. Največjo škodo povzroči spomladi kmalu po odganjanju vinske trte. Stremeti je treba za tem, da imamo v vinogradu plenilske pršice iz družine Phytoseiidae, ki po naravni poti varujejo trto pred škodo, ki jo lahko povzroči rdeča sadna pršica. Plenilske pršice je mogoče tudi umetno naseliti, pri čemer pomaga strokovna služba, a najpomembneje je, da jih s pravilno izbiro kemičnih sredstev ohranimo. Rumena pršica je pogostejša na Primorskem. Prezimi odrasla samica. Večjo škodo lahko napravi na zelo toplih legah. Rada ima predvsem sorti 'refošk' in 'laški rizling'. Če se dosledno držimo načel integrirane pridelave s pršicami praviloma ne bi smeli imeti večjih težav. Če bi kljub temu prišlo do prerazmnožitve katere od omenjenih vrst, se odločamo za zatiranje samo na podlagi ugotovljenega preseženega praga škodljivosti. Pregled lističev izvajamo, ko ima trta razvite prve

lističe. Če ob pregledu najdemo več kot na 60 % pregledanih lističev eno ali več pršic, je zatiranje nujno. Poletno zatiranje je redkokdaj potrebno. Poleti je prag škodljivosti nižji in znaša 40 % naseljenih listov s pršicami. Pri tem upoštevamo tudi naseljenost s plenilskimi pršicami. Če je populacija le-teh v naraščanju, lahko zatiranje opustimo tudi če je prag škodljivosti nekoliko presežen.

Zatiranje: če bi prišlo do pre razmnožitve katere od omenjenih vrst, se odločamo za zatiranje samo na podlagi ugotovljenega preseženega praga škodljivosti. Pregled lističev izvajamo, ko ima trta razvite prve lističe. Če ob pregledu najdemo več kot na 60 % pregledanih lističev eno ali več pršic, je zatiranje nujno. Uporabimo akaricid Vertimec PRO. Poletno zatiranje je redkokdaj potrebno. Poleti je prag škodljivosti nižji in znaša 40 % naseljenih listov s pršicami. Pri tem upoštevamo tudi naseljenost s plenilskimi pršicami. Če je populacija le-teh v naraščanju, lahko zatiranje opustimo tudi če je prag škodljivosti nekoliko presežen.

Trsna kodravost ali akarinoza (povzročitelj Calepitrimerus vitis) in trsna pršica (Colomerus vitis)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: trsna kodravost ali akarinoza je ime za obolenje vinske trte, ki ga povzroča majhna trsna pršica šiškarica. To je približno 0,15 mm dolga, skoraj prozorna pršica, ki prezimuje v očescih ali v skorji trte. Spomladi, ko trta odžene, se pršice preselijo na poganjke in iz njih sesajo sokove. Listi se ne razvijejo, če pa se, so skodrani in izmaličeni. Starejši listi so močno nakodrani in na mestih videti, kot bi bili prepikani in imajo zvezdast vzorec okoli luknjic.

Zatiranje: če je potrebno škropimo trte v času brstenja v fenoloških fazah B-C po Baggiolini-ju (BBCH 02-05). Proti akarinozi dobro deluje žveplo (Thiovit Jet) ali insekticidi z akaricidnim delovanjem (Vertimec PRO).