Znaki bolezni: spomladi se na listih pojavijo rumeno zeleni 'oljnati madeži', ki se sčasoma posušijo. Pege so omejene z listnimi žilami. Na spodnji strani peg najdemo značilno belo plesnivo prevleko (trosonosci z trosovniki). Če je okužb na listu veliko, se ta v celoti posuši in odpade.Poleg listov gliva okužuje tudi mladice, vitice, kabrnke in jagode. Vršički okuženih mladic rjavijo, se sušijo in kodrajo. Ob ugodnih razmerah gliva okuži tudi vitice. Občutnejše škode pa nastanejo, če gliva okuži kabrnke in jagode. Gliva lahko okuži jagode samo dokler so še zelene, ko imajo še listne reže. Okužene jagode postanejo najprej sivo modre, nato se začno krčiti, rjaveti in postanejo naposled modro vijoličaste in usnjate konsistence. Če so okužene zelo mlade jagode, se na njih pojavi plesniva prevleka.
Pogoji za okužbo: gliva prezimi v odpadlem listju, kjer oblikuje zimske ali spolne trose. Ti so sposobni kaliti, ko vsota efektivnih temperatur preseže 1700 C, kot efektivne temperature pa vzamemo vse viške temperatur nad 80 C od 1. januarja dalje. Ko vsota doseže omenjeno vrednost, moramo paziti na vremenske razmere, da ugotovimo, kdaj je do prve okužbe resnično prišlo. Pri nas je to navadno sredi maja ali v drugi polovici maja, odvisno pa je od vremenskih razmer v marcu in aprilu.
Zatiranje: zaradi klimatskih razmer v Sloveniji pridelovanje grozdja brez kemičnega varstva vinske trte pred peronosporo praviloma ni mogoče. Prvo škropljenje je treba opraviti, ko ga napove prognostična služba, oziroma ko so mladike dolge okoli 30 do 40 cm.
Zaradi velike nevarnosti peronospore se pri nas ni uveljavilo kurativno škropljenje, pač pa je v uporabi izključno preventivni način. Postopamo tako, da v rednih presledkih škropimo, presledki pa so odvisni od na novo prirasle površine listov in jagod, od količine padavin in od trajanja delovanja uporabljenega fungicida. Presledki tako znašajo 7 do 10 dni, v kolikor pa po škropljenju ni bilo padavin, jih lahko podaljšamo na 12 dni, izjemoma celo na 14 dni. Krajši presledek velja, kadar je po škropljenju padlo več kot 30 mm dežja.
Prva škropljenja opravimo praviloma s kontaktnimi organskimi fungicidi, temu sledita dve škropljenji s sistemiki (Galben M, Pergado F ali Ridomil gold combi pepite ali Universalis). Če uporabljamo pripravke, ki vsebujejo fosetil Al (Mikal Flash), jih je priporočljivo uporabiti trikrat zapored, v kolikor je to skladno z navodilom za uporabo. Po prehodu s sistemikov nazaj na kontaktne fungicide naj presledek po zadnji uporabi sistemika ne bo daljši od 10 dni. Bakrove pripravke (Nordox) uporabljamo predvsem za zaključna škropljenja. Škropljenje praviloma zaključimo nekje sredi avgusta. Pri nekaterih aromatičnih sortah npr. sauvignon, lahko namesto bakrovih pripravkov za zaključna škropljenja uporabimo tudi organske kontaktne pripravke, ki nimajo vpliva na izraženost arom. V vinogradih, ki so namenjeni za pozne trgatve, izjemoma škropimo še v začetku septembra.
 |  |  |  |
Splošne omejitve za fungicide iz skupine ditiokarbamatov.
Zaradi negativnih stranskih učinkov na koristne plenilske pršice je omejena uporaba fungicidov, ki vsebujejo aktivne snovi iz skupine ditiokarbamatov. Pripravke, ki vsebujejo samo aktivne snovi iz te skupine‚ smemo uporabiti skupno največ 2 krat v eni rastni dobi. Dodatno lahko še največ 2 krat uporabimo sestavljene fungicide, ki poleg drugih aktivnih novi vsebujejo tudi ditiokarbamate . V eni sezoni smemo torej uporabiti pripravke, ki vsebujejo katerokoli aktivno snov iz skupine ditiokarbamatov največ 4 krat. Ta omejitev velja tudi v primeru, če uporabljamo samo sestavljene fungicide z vsebnostjo ditiokarbamatov. Da čim bolj zmanjšamo negativne učinke teh fungicidov na koristne plenilske pršice, jih uporabljamo predvsem v začetku škropilne sezone in se po možnosti izogibamo zaporednemu tretiranju z njimi.
Za zatiranje bolezni na vinski trti uporabimo Vinogradniški komplet I (maj, junij), Vinogradniški komplet II (junij, julij), Vinogradniški komplet III (julij, avgust) in Vinogradniški komplet IV (avgust).
Znaki bolezni: najpogosteje se oidij razvije v obliki bele površinske prevleke na jagodah, listih in rozgah. Gliva preraste kožico jagode, ki otrdi, kasneje poči, tako da se pokažejo pečke. V poletnem času se razvije gliva na rozgah v obliki vijoličasto rjave prevleke.
Pogoji za okužbo: oidiji za kalitev ne potrebuje vodnih kapljic, ker sami vsebujejo dovolj vode. Oidij prezimi tudi v obliki spolnih plodišč na listh, mladicah in martinčih, ki ostanejo čez zimo v vinogradu. Spolni trosi omogočajo zgodnje okužbe. Obdobja, ko je velika razlika med dnevno in nočno temperaturo in ob veliki relativni vlažnosti, so izredno nevarna za razvoj oidija. Čas od okužbe pa do novih izbruhov oidijev traja 7 do 14 dni, odvisno od vremenskih pogojev.
Zatiranje: prednost pri zatiranju oidija v integriranem varstvu ima žveplo, vendar je zaradi njegove prenizke učinkovitosti ob veliki nevarnosti oidija nujna tudi uporaba organskih fungicidov, ki za plenilske pršice niso škodljivi. V vinogradih, kjer je bil v preteklem letu močan pojav oidija, moramo prvo škropljenje opraviti že v času, ko so mladike dolge 5 do 10 cm. Za to škropljenje so primerni tako sistemiki, kakor tudi pripravki na osnovi močljivega žvepla. V primeru kombiniranega zatiranja črne pegavosti ali rdečega listnega ožiga je mogoče uporabiti tudi Universalis. Pozneje škropimo proti oidiju tako, da pri škropljenjih proti peronospori dodajamo sredstva proti oidiju. Pred cvetenjem je priporočljivo uporabljati predvsem močljiva žvepla (Thiovit Jet). Pri uporabi sistemika proti peronospori dodajamo tudi sistemik ali drugi fungicid z dolgotrajnejšim delovanjem proti oidiju (Baltazar). Ta sredstva uporabljamo v času največje nevarnosti za okužbo z oidijem, to je od končanega cvetenja do zadnje dekade julija. V toplih in bolj suhih letih presledki med škropljenji proti oidiju ne bi smeli biti daljši kot 12 dni. V kolikor želimo shajati samo z močljivim žveplom, moramo škropljenje ponavljati vsakih 5 do 6 dni. V primeru, da nas oidij preseneti in se močneje pojavi, škropimo dvakrat s sistemikom v razmaku 5 do 7 dni, pri čemer rabimo večjo količino vode (1000-1200 L/ha), da grozdje dobro omočimo.
Za zatiranje bolezni na vinski trti uporabimo Vinogradniški komplet I (maj, junij), Vinogradniški komplet II (junij, julij), Vinogradniški komplet III (julij, avgust) in Vinogradniški komplet IV (avgust).
 |  |  |  |
Znaki bolezni: ta bolezen se pojavlja zaradi močnejšega gnojenja in posledično bujne rasti, zbitosti grozdja in uporabe nekaterih fungicidov, ki rast te glive celo pospešujejo. Grozdje napade predvsem takrat, ko so jagode poškodovane. V izjemno močnih napadih napade celo peclje. Obolelost se sprva pokaže kot sivo rjava obarvanost jagod, ki se kasneje zmehčajo in se ob deževnem vremenu obdajo z gosto sivo plesnivo prevleko. Sčasoma se obolelost preseli na sosednje jagode in lahko uniči cel grozd. Močno napadeni grozdi, ki imajo gnile tudi peclje pogosto odpadejo. V primeru, da se siva grozdna plesen pojavi pozno, ko jagodni sok vsebuje že več kot 12 % sladkorja in okužbi sledi obdobje suhega vremena se plesen sprevrže v t.i. žlahtno gnilobo. V tem primeru plesen pospeši izhlapevanje vode iz jagod ter porabi nekoliko več kisline, ter da soku značilen okus po žlahtni gnilobi. V tem primeru je vinogradniku ta bolezen celo v prid. Taki pogoji pa so precej redki. Pogosteje gniloba napade grozdje že, ko ima le okoli 4 % sladkorja in pospeši gnitje. Taka gniloba se imenuje surova gniloba in povzroča neprijeten okus in velike težave vinarjem. Okusa po tej gnilobi se je namreč težko znebiti, ta vrsta plesnivosti pa vpliva tudi na barvo rdečih vin.
Siva plesen lahko v deževnih pomladih napade celo kabrnke in povzroči njihovo gnitje. Včasih se lahko zgodi, da zgnijejo celo do 20 cm dolgi poganjki. Zelo redko gliva napade celo razvite liste. V tem primeru se na listju pojavijo večje vodene pege, ki se kasneje obdajo s sivo plesnivo prevleko.
Pogoji za okužbo: pojavi se v vlažnih vremenskih razmerah in pri dokaj visokih temperaturah. Grozdje napade predvsem takrat, ko so jagode poškodovane.
Zatiranje: sivo grozdno plesen lahko uničijo le nekateri fungicidi, npr. Switch 62,5 WG. Škropiti je potrebno še pred pojavom sive grozdne plesni, škropiti pa je potrebno dva do trikrat letno in sicer po grozdju. Pri tem je potrebno upoštevati varnostno dobo in karenco. Pri prepoznem škropljenju ima lahko vinogradnik težave z vrenjem. Preventiva proti sivi grozdni plesni je tudi usklajeno gnojenje z gnojili z manjšo vsebnostjo dušika in redno spodobiranje in vršičkanje vinograda.
Za zatiranje bolezni na vinski trti v času zorenja jagod uporabimo Vinogradniški komplet IV (avgust).
Znaki bolezni:. gliva se hitro razmnoži v hladnih deževnih pomladih, takrat trta raste še počasi in zato naredi največ škode na mladicah. Kot posledica okužbe mladic, je razpokano lubje le teh, okužba je redkejša na listih in grozdju. Ker ima mladica razpokano lubje je tudi hitreje lomljiva, kar se pokaže ob vetrovnih dneh. Posledici črne pegavosti vinske trte sta počasno hiranje trte, kar pa tudi vpliva na zmanjševanje količine in kakovosti pri delka.
Pogoji za okužbo: veliko vinogradov je okuženih in takoj spomladi se pokažejo prvi znaki bolezni. Bolezen se izraziteje pojavlja v deževnih pomladih in še posebej na občutljivih sortah povzroči veliko škode(zeleni silvanec, rizvanec, laški rizling, traminec, sivi pinot,...). Gliva povzročiteljica bolezni prezimi kot micelij na rozgah. Iz rozg se razširi na očesa, okužba je lahko tako močna, da ti sploh ne odženejo
Zatiranje: potrebno pa je tudi kemično varstvo vinske trte v zgodnjih razvojnih fazah trte. Gliva se razrašča tudi v les trte, zato je ob ugotovljenih okužbah v vinogradu potrebno kemično zatiranje več let zaporedoma. Kemično varstvo trte izvajamo prvič, ko očesa odženejo 2 do 4 cm in drugič, ko poganjke zrastejo 6 do 10 cm. Če črne pegavosti ne zatiramo se okužba iz leta v leto stopnjuje. Škropimo v suhem vremenu z ustreznimi fungicidi: Universalis.
Za zatiranje bolezni na vinski trti uporabimo Vinogradniški komplet I (maj, junij), Vinogradniški komplet II (junij, julij), Vinogradniški komplet III (julij, avgust) in Vinogradniški komplet IV (avgust).
Znaki bolezni: junija se na listih pojavijo najprej oglate blede pege, podobne tistim, ki jih povzroča peronospora vinske trte. Omejene so z listnimi žilami. Pege se zelo hitro povečujejo in so pri rdečih sortah obarvane živo rdeče, pri belih sortah pa so sprva rumene potem pa porjavijo. Zelo pogosto se pege oblikujejo med glavno in stranskimi žilami.
Okuženi listi se začno zvijati in predčasno odpadejo. Najprej so okužene spodnje etaže listov, nato pa se bolezen širi navzgor. Odpadanje listov negativno vpliva na dozorevanje lesa. Posredno vpliva bolezen tudi na cvetove in grozde. Če odpade veliko listja, se le-ti začnejo sušiti. Zaradi te bolezni smo lahko skoraj ob ves pridelek.
Razvoj in pogoji za okužbo: gliva prezimi kot micelij na saprofitski način v odpadlem listju. Spomladi se na listju oblikujejo bleščeča skledasta spolna plodišča (apoteciji) in v njih askusi z askosporami. Izbruhane askospore se z vetrom ali dežnimi kapljicami prenašajo na spodnje liste, kjer izvršijo okužbo. Inkubacijska doba je dolga (3-5 tednov). Na odmrlih pegah se včasih oblikujejo podolgovati eliptični konidiji. Po nekaterih avtorjih ti ne morejo povzročati sekundarnih okužb. Askospore bruhajo do jeseni. Gliva s svojim micelijem zamaši prevajalno tkivo, tako da je dovod vode in hranil otežen ali prekinjen (traheomikoza). Bolezen se pojavlja v vinogradih na lahkih, nehumusnih, plitkih, prepustnih in skalnatih tleh.
Zatiranje: prvič škropimo s priporočenimi fungicidi, ko se na mladiki oblikovani trije listi, nato pa tretiranje ponovimo vsakič, ko zrastejo trije novi listi ali pa če je padlo več kot 20 mm dežja. Uporabimo fungicide, kot so: Nordox ali Universalis.
Za zatiranje bolezni na vinski trti uporabimo Vinogradniški komplet I (maj, junij), Vinogradniški komplet II (junij, julij), Vinogradniški komplet III (julij, avgust) in Vinogradniški komplet IV (avgust).
Avtor: izr. prof. dr. Franci Aco Celar mag. uni. dipl. inž. agro.
Zlata trsna rumenica, ki jo povzroča fitoplazma Grapevine flavescence dorée (FD), spada v skupino brestovih rumenic. Glavna gostiteljska rastlina za FD je trta (Vitis), v zadnjih letih pa so v raziskavah ugotovili, da je s to fitoplazmo lahko okužen tudi navadni srobot Clematis vitalba, verjetno pa tudi črna jelša (Alnus glutinosa). Zlato trsno rumenico med trtami prenaša ameriški škržatek (Scaphoideus titanus), ki živi predvsem na trti, v zadnjih raziskavah pa so ugotovili, da lahko preživi tudi na plazeči detelji (Trifolium repens) in na plazeči zlatici (Ranunculus repens). Ta tujerodna vrsta se v vinorodni deželi Primorska pojavlja že od l. 1983, po l. 2003 v Podravski in od leta 2005 tudi Posavski vinorodni deželi. Značilni vzorec širjenja zlate trsne rumenice se začne z naselitvijo ameriškega škržatka, nekaj let za tem pa se navadno pojavijo prvi izbruhi FD. Nedavno je bilo v raziskavah potrjeno, da lahko FD z navadnega srobota na trto prenese škržatek navadni dolgoglavec (Dictyophara europaea), ki je pri nas precej pogosta domača vrsta. Čeprav je ta prenos bolj redek in slučajen, okuženi srobot v vinogradu ali njegovi okolici lahko predstavlja vir okužbe s FD in ga je zato priporočljivo odstranjevati. Odstranjevanje navadnega srobota pa je obvezno v trsnicah in matičnih nasadih ter v njihovi okolici. Potencialna prenašalca FD sta še vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae) in jelšev škržatek (Oncopsis alni). Zaradi nevarnosti novih izbruhov je Vlada RS maja 2011 sprejela Uredbo o izvedbi ukrepov za preprečevanje širjenja zlate trsne rumenice in zatiranju ameriškega škržatka (Uradni list RS št. 40/11), ki določa, da se na najbolj kritičnih območjih na Primorskem, v Vipavski dolini, na Štajerskem, v Pomurju in na Dolenjskem posebej ugotavlja populacija ameriškega škržatka z namenom njegovega učinkovitega zatiranja in s tem preprečevanja širjenja zlate trsne rumenice. Na teh območjih, kjer je zaradi nevarnosti izbruhov poleg pridelave grozdja v nevarnosti tudi intenzivna trsničarska pridelava, je Fitosanitarna uprava z odločbo določila ogrožena območja. Na razmejenih območjih je za vse imetnike vinogradov obvezno izvajanje ukrepov, ki jih določa pravilnik, zlasti zatiranje ameriškega škržatka, ki je obvezno tudi na ogroženih območjih. Izven razmejenih in ogroženih območij je zatiranje ameriškega škržatka obvezno v matičnih vinogradih, matičnjakih in trsnicah.
Esca – kap vinske trte
Razširjenost: kap vinske trte povzroča vrsta gliv, med katerimi je največkrat omenjena gliva Phellinus ignarius. Gliva je pogosto prisotna v primorskih vinogradih. Bolezni so izpostavljene najbolj bujne sorte. Med bujne sorte na Primorskem spadajo predvsem refošk, nekaj manj malvazija.
Znaki bolezni: po bolezenskih znakih ločimo akutno (klasična kap) in kronično kap (trs boleha več let). Gliva se naseli v prevodni sistem in kasneje povzroči odmiranje dela vinske trte. Najpogosteje se bolezen prenaša preko ran, povzročenih pri rezi. Prenese se lahko tudi preko ran nastalih zaradi pozeb in zmrzali. Znano je, da pri kapi vinske trte medsebojno deluje več gliv skupaj. Več gliv skupaj ogrozi imunski sistem vinske trte. Določene glive, ki so jih našli pri okuženih trsih, najdemo tudi pri popolnoma zdravih trsih. Ni še popolnoma jasno zakaj se v sistemu prekomerno razvijajo glive, ki kasneje uničijo trs. Kronična oblika kapi vinske trte je pogostejša. Pri njej je običajno prizadet le del trsa. V medžilnem prostoru se na listih pojavijo značilne ožganine. Razvoj bolezni je počasnejši in trsi lahko živijo več let.
Akutna oblika kapi vinske trte se pojavlja redkeje, praviloma pa se trs v nekaj dneh posuši.
Pri nekaterih sortah (malvazija, barbera) lahko znake okužbe opazimo tudi na grozdju, običajno v obliki črnih pik, ki so posledica toksinov, ki jih izločajo glive. Prizadeti grozdi slabo dozorevajo in kasneje povzročajo neprijeten okus vina.
Poleg znakov okužbe na listih in grozdju vinske trte, se vidijo znaki kapi vinske trte tudi na deblu in starejšem lesu. Če pri okuženi trti prerežemo deblo, opazimo trhel, temnejše obarvan okužen les. Poškodovan les se širi iz zunanjega roba proti središču debla ali obratno. Obseg trhlega lesa v deblu se postopoma veča, kar je tudi vzrok za kasnejši propad trsa.
Pogoji za razvoj bolezni: kap vinske trte se pogosteje izrazi takrat, ko je v zgodnjem poletju obilo padavin., v juliju in avgustu pa nastopi dolgotrajnejše sušno vreme. Ker trsi bujno rastejo in je vlage v tleh premalo, je zaradi delovanja gliv in poškodovanega prevodnega sistema rastline, dotok vode v nadzemni del trsa premajhen. Posledica tega so simptomi kapi vinske trte v akutni ali kronični obliki.
Možni vzroki za razširitev bolezni:
Možnost okužbe lahko zmanjšamo če:
Priporočljivo je škropljenje v zimskem času po rezi. Poškodovane trse označujemo in jih režemo posebej. To ponavljamo tudi v naslednjih sezonah. Za škropljenje in razkuževanje ran na trsih uporabimo pripravke na osnovi bakra (Nordox). Zelo dober stranski učinek kažejo pripravki na podlagi Al-fosetila (Mikal Flash).
 |
PodjetjeAgroruše d.o.o.Tovarniška cesta 27 2342 Ruše SI-Slovenija |
KontaktT: +386 (0)2 66 90 710F: +386 (0)2 66 90 766 E: agroruse@agroruse.si W: www.agroruse.si |
PovezaveSpisek novicAktualne teme www.cvetal.si www.cvetal.si Spletna trgovina |
Vse pravice pridržane Agroruše d.o.o. © 1993-2012 | Izdelava spletnih strani: COMMA
