Škodljivci jablan

ZELENA JABLANOVA UŠ (Aphis pomi)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: na jablanah se pojavlja več vrst uši, vendar je zelena jablanova uš najbolj pogosta in najbolj nevarna. Pojavi se lahko že zelo zgodaj, še preden jablane dobro odženejo. Uši sesajo sok iz listov in poganjkov, zaradi česar rast poganjkov vse bolj zaostaja. Napadeni listi se zvijajo in kodrajo. Zelena jablanova uš je, kot že ime pove zelena, le cevčici na zadku, tako imenovana sifona sta rjavo črne barve. Čez celo poletje vse do jeseni se razmnožuje jalorodno. To pomeni, da samice kotijo žive mladiče. Samci se pojavijo v jeseni in oplojene samičke odložijo zimska jajčeca, ki so črna in ovalne oblike. Spomladi se že zgodaj iz jajčec izležejo samičke, ki takoj prično s sesanjem soka. Ker so uši tudi nevarni prenašalci virusnih bolezni, moramo njihovo pojavljanje vzeti kot resno grožnjo našemu sadjarjenju. Saj so škode, ki jo povzročijo zelo velike.

Varstvo: če želimo ohraniti naše jablane zdrave, moramo redno zatirati listne uši. Tudi uši so lahko prenašalci nevarne bolezni, bakterijskega hruševega ožiga. Zato že ob koncu zime temeljito pregledamo drevesa. To najlažje naredimo v času obrezovanja. Če opazimo na lanskoletnih poganjkih črna jajčeca, drevesa poškropimo s pripravkom iz olja.  Oljni pripravek prekrije jajčeca, da se ta zadušijo. Ker lahko uši priletijo tudi od drugod, moramo biti vse skozi na preži. Drevesa redno pregledujemo in ob prvem pojavu takoj ukrepamo. Čez poletje lahko za zatiranje uši uporabimo naslednje insekticide: Mospilan 20 SG ali Pirimor 50 WG. Priporočljivo je, da ne uporabljamo vse skozi samo en pripravek, saj lahko tako škodljivci postanejo hitreje odporni na določen pripravek.

MOKASTA JABLANOVA UŠ (Dysaphis Plantaginea)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: mokasta jablanova uš ni tako pogosta, kot zelena jablanova uš, je pa njena škoda še večja. Uši so pri tej vrsti različno obarvane. Lahko so rožnate ali temno rjave ali celo črno modre barve, naprašene z voščenim poprhom. Mokasta jablanova uš se pojavlja tako na listih, kot na plodovih, ki zaradi tega ostanejo drobni. Plodovi so lahko močno deformirani in popolnoma spremenijo svojo zunanjost. Videti je, kot da je rastla samo muha, ostanek plodu pa je zaostajal v rasti. Napadeni listi se zvijajo in rumenijo, dokler popolnoma ne odmrejo. V rasti zaostanejo tudi poganjki, na katerih so bile mokaste uši. Ta vrsta uši je dvodomna, kar pomeni, da se malo seli. Poleti se pojavi na jablanah, nato uši odletijo na travnike, kjer se naselijo na trpotcu. Proti jeseni se ponovno vrnejo na jablane, kjer odložijo zimska jajčeca, ki bodo prezimila.

VARSTVO: ko opazimo mokaste uši, čim hitreje opravimo škropljenje z enim od insekticidov, ki smo jih navedli pri zeleni jablanovi uši: Mospilan 20 SG ali Pirimor 50 WG.

JABLANOVA UŠ ŠIŠKARICA (Dysaphis devecta)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: to je še ena vrsta listnih uši, ki se občasno pojavlja na jablanah. Na srečo ni tako zelo pogosta, kot ostali dve vrsti. Je pa toliko bolj zanimiva škoda, ki jo ta uš povzroča s sesanjem soka. Listi, na katerih se pojavijo kolonije uši, spremenijo barvo. Listi se zvijajo in kodrajo in obarvajo rumeno ali celo živo rdeče. Ker se uši pojavijo tudi na plodovih, lahko tudi ti postanejo rdeče obarvani. V kolikor je drevo močno napadeno, je lahko popolnoma rdeče. To spravlja v strah mnoge sadjarje, ki ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi jablanami. Ta vrsta uši že poleti odlaga jajčeca med razpoke na deblu. Zato jih lahko odkrijemo šele takrat, ko so nas na uši spomnili značilno obarvani listi.

Varstvo: ob prvem pojavu rastline poškropimo z enim od pripravkov: Mospilan 20 SG ali  Pirimor 50 WG.

KRVAVA UŠ (Eriosoma lanigerum)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: krvava uš je bila nekoč zelo pogost škodljivec v naših sadovnjakih, potem pa so že pred desetletji uvozili krvavkinega najezdnika, ki je njen naravni sovražnik. Ta je uš skoraj popolnoma iztrebil. Pomagali so tudi številni insekticidi. Dokler so se sadovnjaki pogosto škropili, je bila krvava uš dokaj redka. V današnjem času, ko se vse več ljubiteljev boji škropljenja, je krvava uš vse pogostejša. Za pojavljanje krvave uši niso vse sorte enako dovzetne. Med najbolj občutljive sodijo naslednje sorte: bojkovo jabolko, rumeni belfler, rdeči belfler, zlata parmena, boskopski kosmač, jonatan, kanadka in landsberška reneta. Krvavo uš prepoznamo po vatastih kosmičih, ki se pojavijo na poganjkih in vejah. Ko kosmiče razkopljemo, opazimo pod njimi rjavo rdeče uši. Če takšno uš zmečkamo, se iz nje pocedi rdeč sok. Zato so dobile ime krvava uš. Tam, kjer sesajo krvave uši, se pogosto pojavijo rakaste rane.
Sicer se uši zelo rade pojavijo tudi na ranah. Krvava uš ima na leto od 8 do 10 rodov. Vsaka uš skoti okrog 130 živih mladic. Uši se pojavljajo spomladi in na začetku poletja, kasneje čez poletje jih ni več. V jeseni se pojavijo krilate oblike, ki lahko odletijo na daljše razdalje. Prezimijo za skorjo na deblu, predvsem pa so zelo rade na koreninskem vratu in na debelejših vejah. Tam so skrite, tako da jih ne najde noben naravni sovražnik.

Varstvo: ko opazimo krvavo uš, moramo napadeno jablano čim prej poškropiti s pripravkom Pirimor.

Ameriški kapar (Quadriaspidiotus perniciosus), Vejičasti kapar (Lepidosaphes ulmi)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: kapar ali ščitasta uš velja za zelo nevarnega škodljivca. Znanih je več vrst, vsi pa sesajo sok iz mladik, vej in celo debel. Pojavijo se tudi na plodovih, redkeje na listih. Med vsemi kaparji je najbolj nevaren Ameriški kapar, ki se je v Sloveniji pojavil leta 1938 v Prekmurju. Ta je nevarnejši od drugih zato, ker se hitro razmnožuje in ima pri nas 2 do 3 rodove na leto. Samičke kotijo žive mladiče in to v velikih količinah, od 400 do 600 ličink. In ko drevo prekrije milijone kaparjev, se to v nekaj letih popolnoma posuši. Ličinke prvega rodu se izležejo običajno konec meseca maja, drugega rodu v drugi polovici meseca julija in tretjega rodu v septembru.
Kaparja najlažje spoznamo po tem, da je videti kot miniaturna školjkica. Njegovo telo je pokrito s ščitkom, zaradi česar je dobil ime ščitasta uš. Ščitek ga varuje tako pred vremenskimi vplivi, kot tudi pred njegovimi naravnimi sovražniki. Če je bil kapar ob svojem pojavu pri nas zelo agresiven in je naredil veliko škode, se je do danes njegova agresivnost močno umirila. Smo pa v preteklosti imeli na voljo veliko učinkovitih pripravkov za njegovo zatiranje. V zadnjem času, ko se vse bolj opušča škropljenje, je tudi kaparjev več.

Varstvo: kaparje zatiramo v treh obdobjih. V času mirovanja in brstenja in v obdobju izleganje ličink prve in druge generacije. Pri škropljenjih v času brstenja, uporabimo oljne pripravke  ali kombinacije olj z drugimi insekticidi. Prag škodljivosti ni natančno določen. Pri manjšem napadu obdelamo samo posamezna drevesa, drugače pa ves nasad. Ukrepati je treba, če kaparje najdemo na več kot 2 do 3% vejic. Uspeh pri zatiranju vejičastega kaparja v času brstenja je slab, ker so jajčeca zelo dobro zaščitena pod ščitkom samic. Zanj je bolj primeren termin konec prve ali druge dekada maja, ko je razvitih veliko ličink. Ličinke prvega rodu ameriškega kaparja se v zadnjih letih pojavijo bolj zgodaj, tako da jih lahko zatiramo že v zadnji dekadi maja in prvi dekadi junija. Tudi v tem obdobju uporabljamo kombinacije olja in drugih insekticidov pri tem pa moramo paziti na koncentracijo oljnih pripravkov. Delen stranski učinek na kaparje imajo tudi kloronikotinilni pripravki . Ličinke druge generacije se v zadnjih letih pojavijo že v začetku avgusta. Tudi takrat lahko zatiranje kaparja združimo z zatiranjem zavijača. Za uspešno zatiranje kaparjev potrebujemo vsaj 800 l škropilne brozge na ha (učinek zadušitve).

Jablanova listna hržica (Dasineura mali)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jablanova listna hržica je večji problem v drevesnicah, kot v domačem sadovnjaku. Vendar je prav, da jo omenimo, ker se občasno le pojavi in povzroči strah, saj se prično listi jablane zvijati in rdečiti. Če list razvijemo, bomo našli v notranjosti žerko, včasih jih je tudi več. Te so v mladosti skoraj bele barve, ko odrastejo so oranžne in dolge do 3 mm. Hržice že v mesecu aprilu odlagajo jajčeca na mlade liste. Ličinke se izležejo že po 3 do 5 dneh in takoj prično s sesanjem soka iz listov, zaradi česar se ti zvijajo. Po dobrih treh tednih ličinke dozorijo in se spustijo v zemljo, kjer se zabubijo. Jablanova listna hržica ima pri nas na leto 3 do 4 rodove.

Varstvo: listna hržica je najbolj škodljiva pri mladih drevesih, ker zastoj rasti poganjkov otežuje oblikovanje krošnje dreves. Posebej je ne zatiramo. Stranski učinke imajo pripravki, ki jih uporabimo proti grizlici, zavijaču in ušem (Mospilan 20 SG). V času poletne razi lahko izrežemo napadene poganjke, preden oranžne žerke druge in tretje generacije, ki sesajo predvsem ob glavni listni žili, zaključijo razvoj in se gredo zabubit v tla.

Jabolčna grizlica (Hoplocampa testudinea)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jabolčna grizlica se pojavi že zelo zgodaj, ko so plodiči debeli komaj za lešnik. Na plodičih opazimo drobno odprtinico, ki jo je naredila gosenica, ki izjeda pečišče plodu. Tako poškodovani plodovi odpadejo. Krivec za to je osica. Velika je 7 mm, ima 4 prozorna krila in je rumeno rjave barve s črnimi lisami. Osica odlaga jajčeca v času cvetenja v cvetne čaše. V vsak cvet odloži samo po eno jajčece. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se ne zavrtajo takoj v plod. Najprej nekaj časa vrtajo po plodu, kar kasneje opazimo kot nenavadne lise na plodovih. Vsaka ličinka lahko uniči 3 do 4 plodove. Prvi plod, katerega izvrta običajno ne odpade, zato pa drugi, tretji in četrti. Ličinke so pagosenice, 1 cm dolge, rumenkaste z rjavo glavo. Pagosenice imajo tri pare oprsnih nog in sedem parov zadkovih nog. Junija odrastejo in zapustijo plodove in se preselijo v zemljo, do 15 cm globoko, kjer se zapredejo. V zapredkih pričakajo pomlad, nakar se zabubijo.

Varstvo: pred zaključkom cvetenja lahko uporabimo le pripravke, ki so selektivni za čebele. V času odcvetanja in tik po koncu upoštevamo stranski učinek pripravkov, ki jih uporabimo proti ušem in listnim zavrtačem. Zelo pazimo, da ne zastrupimo čebel. Potrebo po zatiranju ugotovimo na podlagi ulova osic na bele lepljive plošče, ki jih izobesimo ob začetku cvetenja (približno 1 ploščo dimenzije 0,2 x 0,3 m na ha). Prag je presežen, če v času od izobešanja ulovimo več kot 30 osic na posamezno ploščo. Plošče obesimo čim višje, da so dobro vidne. Prianalizi ulova moramo upoštevati, da je napad osic po nasadu izrazito neenakomeren in da se včasih jakost napada ne ujema z ulovom na vabe. Zato je dobro izvajati preglede odloženih jajčec in se za zatiranje odločiti, ko odložena jajčeca ali poškodbe najdemo na več kot 3% plodičev.

Jabolčni zavijač (Laspeyresia pomonella)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jabolčni zavijač povzroča črvivost jabolk. Razširjen je povsod tam, kjer so razširjene jablane. To je 1 cm dolg metuljček, ki z razprtimi krili meri 2 cm. Metuljček odlaga jajčeca na plodove. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se zavrtajo v plodove, kjer izjedajo pečišče. Jabolka zaradi tega odpadejo. Škodljivec ima pri nas dva rodova, v toplejših krajih se lahko pojavijo tudi trije. Prvi rod metuljev se pojavi meseca maja in je prisoten do sredine julija. Vendar je največji nalet običajno ob koncu junija. Drugi rod se pojavi sredi julija in leta do začetka septembra. Ponovno se največ metuljev pojavi v začetku meseca avgusta. Metulj jabolčnega zavijača ima sivkasta sprednja krila s temnimi črtami, blizu zunanjega roba pa zlato bleščečo liso. Zadnja krila so svetlo rjava. Samičke odlagajo jajčeca, ki so srebrno bela na plodove, poganjke ali na liste. Samica odloži veliko število jajčec, v dveh tednih kar okrog 80. Iz jajčec se izležejo ličinke v 8 do 14 dneh, odvisno od temperature. Zavrtajo se v plodove, kjer se hranijo z izjedanjem pečišča. Njihov razvoj traja 3 do 4 tedne. Nato zapustijo plodove in se zapredejo v bele goste zapredke. Običajno se zapredejo kar za lubjem. V teh zapredkih se zabubijo. Po 10 do 13 dneh se izležejo metulji drugega rodu in po parjenju ponovno odlagajo jajčeca. Nekaj zapredkov lahko počaka do pomladi in se šele takrat zabubijo. Drugi rod zavijača v jeseni zapusti plodove in se zaprede za skorjo ali v skladišču, kamor smo jih zanesli s plodovi. Zabubijo se spomladi. Gosenice so dolge do 2 cm, imajo rjavo glavo in rožnato telo.

Varstvo: cilj pri zatiranju je izvesti največ štiri neposredne uporabe insekticidov proti zavijaču. V zadnjem obdobju v številnih nasadih z zelo velikimi populacijami metuljev in z delno odpornostjo na nekatere insekticide takšen pristop ne zagotavlja popolnega varstva, kljub temu pa ne smemo preveč lahkomiselno povečevati števila škropljenj. Pri vsakem zatiranju je potrebno uporabiti insekticid iz druge kemične skupine. Insekticide uporabimo na podlagi napovedi prognostične službe, na podlagi ulova na feromonske vabe, analize toplotnih vsot, analize povprečnih temperatur v popoldanskem času in na podlagi dejanske stopnje začrvivljenosti plodov. Kot prag škodljivosti pri prvi generaciji upoštevamo 2% črvivih plodov, pri drugi pa 1% črvivih plodov. Zaviralce razvoja uporabljamo v času odlaganja jajčec, ki se prične nekaj dni po večjih ulovih metuljev. Glede na toplotno vsoto (prag 10^o C) pričnemo zaviralce razvoja proti prvi generaciji uporabljati pri vsoti 250^oC (zadnja dekada maja), insekticide MAC skupine (tebufenozid, metoksifenozid) in kloronikotinile (acetamprid- Mospilan 20 SG) pri 260^oC in ostale dotikalne insekticide pri vsoti 300^oC. Prva generacija zaključi razvoj pri vsoti 650^oC. Zaviralce proti drugi generaciji uporabimo v prvi dekadi julija in prvi dekadi avgusta, dotikalne insekticide pa v sredini julija in v sredini avgusta.

JABLANOV CVETOŽER (Anthonomus pomorum)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jablanov cvetožer se pojavlja povsod tam, kjer se vzgajajo jablane. Posebno pogost je v sadovnjakih, ki so v bližini gozdov. Tam lahko v posameznih letih uniči velik del pridelka. Prisotnost škodljivca lahko odkrijemo že od daleč. Napadeni popki se ne odpro. Cvetni lističi enostavno porjavijo. Če odstranimo suhe cvetne lističe najdemo v cvetu belkasto, breznogo ličinko, ki ima črno glavo. Ličinka je velika okrog 6 mm in se v cvetu hrani skoraj 3 tedne, to je okrog 20 dni. V tem času odraste in se zabubi. Ko se iz bube razvijejo hroščki rilčkarji, so ti dolgi le 4 mm in imajo dolg rilček. Hroščki so sivo rjavi in imajo na pokrovkah svetlo prečno liso. Čez leto se hroščki hranijo z objedanjem listov tako sadnega kot gozdnega drevja. V jeseni prezimijo v gozdu za lubjem. Prezimijo lahko tudi v starih sadovnjakih z debelimi razpokanimi debli. Že v marcu se hroščki ponovno pojavijo v sadovnjakih, kjer vrtajo luknjice v brste in se hranijo z njihovo vsebino. Prehranjevanje traja od enega do treh tednov, odvisno od vremena. Čim se brsti prično dobro napenjati, oplojene samičke odležejo jajčeca v popke. Samička odloži v vsak cvetni popek le po 1 jajčece. Skupaj odloži od 80 do 100 jajčec. Že po 5 do 8 dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki z objedanjem uničijo cvetove, še preden so se ti odprli. Včasih je znal cvetožer uničiti tudi do 90 procentov vseh cvetov. Cvetožer je najbolj nevaren v hladni pomladi, ko je razvoj cvetnih popkov počasen. Če je toplo in se cvetovi hitro razvijejo, škoda ni prav velika.

Varstvo: prag škodljivosti ugotovimo z ulovom hroščkov, štetjem vbodov v brste in štetjem odloženih jajčec. Prag je vezan na sorto in oceno obilnosti cvetnega nastavka. Če pri stresanju vej na 100 vej ulovimo več kot 20 do 30 hroščkov, lahko pričakujemo večjo škodo. Nato pregledujemo vbode na brstih. V nasadu z manjšim cvetnim nastavkom ukrepamo, če odkrijemo več kot 20% brstov z vbodi ali več kot 15% brstov z odloženimi jajčeci. V nasadih z obilnim cvetnim nastavkom je prag v obeh primerih višji za 10%.

Zavijači lupine sadja (Adoxophyes reticulana, Archips podana, Pandemis heparana). Brstni in listni sukači (Archips rosana, Spilonota ocellana, Hedya nubiferana)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: gosenice prve generacije objedajo in zapredajo predvsem brste in poganjke, delno plodiče, gosenice druge pa v večjem obsegu tudi plodove. Na lupine naredijo plitve kotanjaste izjede polne iztrebkov in pajčevine.

Varstvo: v večini nasadov ločene aplikacije insekticidov za zatiranje zavijačev lupine niso potrebne, posebej pa ne v razmerah ko moramo insekticide proti jabolčnem zavijaču uporabiti 5 ali celo 6 krat. Možno je spremljanje s feromonskimi vabami. Večjo pozornost jim namenjamo, kjer so male populacije jabolčnega zavijača in tam, kjer izvajajmo metodo zbeganja. Takrat moramo korekcijsko uporabo insekticidov prilagoditi zavijačem lupine sadja, predvsem sadnemu zavijaču (A. reticulana), ki je najpomembnejöi škodljivec iz te skupine metuljev. V nekaterih nasadih se poleg gosenic sadnega zavijača tik pred obiranjem pojavijo tudi goseničice vrst S. ocellana in H. nubiferana. Takrat zatiranje ni možno zaradi karenc. Poškodb skoraj ne opazimo, vendar prispevajo k propadanju plodov v skladišču. Na takšnih lokacijah je smiselno zatiranje prezimelih gosenic zgodaj spomladi pred cvetenjem (prag več kot 5- 6% zapredenih brstov ali poganjkov). Podoben prag velja za prvo generacijo sadnega zavijača dokler se gosenice še hranijo na poganjkih (konec junija). Proti drugi generaciji ukrepamo v zadnji dekadi avgusta, ko najdemo več kot 3-5% zapredenih poganjkov ali začetne poškodbe na 0,5% plodov.

SADNI LISTNI DUPLINAR (Leucoptera scitell)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: sadni listni duplinar je vse pogostejši gost v sadovnjakih. Prepoznamo ga po poškodbah, ki jih povzročajo gosenice na jablanovih listih. Samica odlaga jajčeca na liste jablan. Iz jajčec izlegle gosenice se zarijejo v list, kjer izjedajo njegovo vsebino. Izjedajo jo v krogu, tako da na listih nastanejo okrogle rjave lise. Če takšno izvrtino dobro pogledamo, vidimo v njej goseničine iztrebke. Na enem listu je lahko tudi po pet ali celo več izvrtin. V primeru tako množičnega napada je lahko škoda precejšnja, ker se napadeni listi posušijo. Sadni duplinar ima na leto 2 do 3 rodove.

Varstvo: pomembno je, da temeljito zatremo prvo generacijo v maju. Del prezimujočih bub zatremo ob predspomladanskih škropljenjih, kjer uporabimo oljne pripravke. Kot kritično število za vse rodove jemljemo 1 jajčece na list. Največ jajčec najdemo na spodnji strani vršnih listov bujno rastočih poganjkov. Določanje velikosti populacije je možno tudi na podlagi ulova na Rumene lepljive plošče ali na feromonske vabe. Duplinarja skušamo zatreti hkrati z ušmi, grizlico in jabolčnim zavijačem. Včasih je termine moč poenotiti, včasih pa ne. Cilj zatiranja so jajčeca in prvi stadij gosenice, ki se nahaja v 2 do 3 mm velikih izvrtinah (prag 1 do 2 izvrtini na list). Pozneje je uspeh zatiranja značilno slabši. Za zatiranje lahko uporabimo kloronikotinile (Mospilan 20 SG) ali zaviralce razvoja. Pri velikih populacijah moramo proti prvemu rodu ukrepati dvakrat . Metulji drugega roda letajo konec junija in ves julij, metulji tretjega pa drugi del avgusta in v septembru. Organofosforni insekticidi imajo slab stranski učinek na duplinarja. Naše populacije tega škodljivca so dokaj odporne na to skupino insekticidov.

Rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: rdeča sadna pršica se zadnja leta pojavlja zelo pogosto, lahko bi rekli da kar redno. V kolikor so naše jablane v zavetju, kamor se močno upre sonce, je pojav pršic neizbežen. Dolgo časa je rdeča sadna pršica veljala za škodljivca visokega standarda. Pojavljala se je samo v skrbno negovanih nasadih. Danes se v primeru ugodnega vremena pojavi povsod. Posebno rada se pojavi v zavetni legi in v neposredni bližini hiš, kjer je temperatura višja. Rdeča sadna pršica je majhen škodljivec, ki ga lahko opazimo s prostim očesom, vendar ga opazimo vedno prepozno. To je takrat, ko so izsesani listi spremenili svojo barvo, v nekoliko rumenkasto barvo. Ob močnem napadu se napadena drevesa po barvi ločijo že od daleč. Če list obrnemo, opazimo na spodnji strani veliko število pršic. Pršica ima na leto 5 do 7 rodov. Samičke odlagajo rdečkasta jajčeca na liste in poganjke, zato je pršica dobila ime rdeča. Ker se lahko v kratkem času močno namnoži, so prizadeti tako listi, kot tudi plodovi. Močno napadeni listi porumenijo in počasi odmirajo, zaradi česar se zaustavi tudi razvoj plodov.
Rdeča sadna pršica ne napada vseh sort jablan enako intenzivno. Na nekaterih sortah, kot so jonatan, zlati delišes, rdeči delišes, zlata parmena, londonski peping, kanadka in krivopecelj je zelo pogosta. Zato moramo biti pri opazovanju omenjenih sort še posebej pozorni in natančni. Pršice so pozno spomladi in zgodaj poleti najprej na spodnji strani listov, na spodnji tretjini poganjkov. Kasneje se preselijo na srednjo tretjino poganjka in proti koncu vegetacije jih najdemo na listih na vrhnji tretjini poganjkov.

Varstvo: osnovni pristop pri zatiranju pršic je vzdrževanje naravnega ravnotežja med njimi in plenilskimi pršicami. Uporaba akaricidov naj bo le pomoč v izrednih razmerah (največ enkrat letno). Plenilske pršice lahko naselimo, drugače pa skrbimo, da jih ne prizadenemo z ostrimi insekticidi. Ugodno ravnotežje je vzpostavljeno, če imamo vsaj 1 plenilsko pršico na 10 do 20 rdečih sadnih pršic. Umno je preprečiti razvoj prve generacije. Če na vejicah v času brstenja opazimo več kot 1000 jajčec na dolžinski meter vejic je zatiranje jajčec smiselno. Uporabimo lahko oljne pripravke  ali malo pozneje v času izleganja ličink (konec prve dekade aprila) klofentezin.