Škodljivci hrušk

Hrušev zavijač (Laspeyresia pyrivora), Jabolčni zavijač (Laspeyresia Pomonella)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: gosenica začrvivi plodove, ki odpadejo in zagnijejo. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Metulji odlagajo jajčeca od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.

Varstvo: navadno pri zatiranju skušamo zatreti oba zavijača hkrati. To upoštevamo pri določitvi terminov škropljenj. Število škropljenj je odvisno od ocene jakosti napada jabolčnega zvijača. Zgolj za hruševega zavijača bi potrebovali le dve škropljenji. Prag škode, s katerim se sprijaznimo (1,5 do 3,5% črvivih plodov) je odvisen tudi od namena pridelovanja. Skupno za zatiranje zavijačev izvedemo od 2 do 4 aplikacije insekticidov letno (1 do 2 krat v juniju in 1 do 2 krat v juliju), z ineskticidoma Mospilan 20 SG . Ločenih škropljenj za zatiranje zavijačev lupine sadja pri hruškah ne izvajamo.

Hruševa grizlica (Hoplocampa brevis)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: pagosenice začrvivijo plodiče, ki odpadejo v začetku junija. Razvoj je enak, kot pri jabolčni grizlici.

Varstvo: tehnika zatiranja je enaka, kot pri zatiranju jabolčne grizlice.

Hruševa mokasta uš (Dysaphis piri), Rjava hruševa uš (Melanaphis pyrarius), Hruševa uš šiškarica (Anuraphis farfare), Zelena jablanova uš (Aphis pomi)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: uši s sesanjem na poganjkih in na plodovih povzročijo sušenje vejic, zastoj rasti in deformacije plodov. Prezimijo zimska jajčeca na deblih in vejicah. Zatiranje uši je potrebno tudi zaradi omejevanja prenosa virusov.

Varstvo: uši v nasadih hrušk predstavljajo stalne, vendar ne posebej problematične škodljivce. Njihove populacije se povečajo, kadar za zatiranje zavijačev in bolšic uporabljamo le inhibitorje razvoja. Najboljše rezultate dosežemo z uporabo kloronikotinilnih pripravkov na podlagi imidakloprida , tiakloprida  in tiametoksama. Uši zatiramo le enkrat letno, najpozneje sredi maja, če je presežen prag škodljivosti. Prag pri napadu mokasate uši znaša več kot 3 kolonije na 100 poganjkov, pri rjavi uši 4 do 8 kolonij na 100 poganjkov in pri šiškarici več kot 20 napadenih listov na 100 naključno izbranih listov. Zimska jajčeca in prve izlegle uši zatremo z uporabo oljnih pripravkov.

Navadna hruševa bolšica (Cacopsylla pyri)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: odrasle bolšice in njihove ličinke (nimfe) sesajo na vejicah, listih in plodovih. Zaradi sesanja poganjki zakrnijo in se sušijo. Bolšice izločajo veliko medene rose (slabo prebavljen rastlinski sok), ki onesnaži plodove in tako dodatno zmanjšajo njihovo tržno vrednost. Navadna bolšica razvije štiri rodove letno. Pomen te bolšice se je dodatno povečal zaradi spoznanj o možnosti prenosa fitoplazme, ki povzroča odmiranje hrušk (karantenska fitoplazma Pear decline). V nasadih, kjer je več kot 3 % dreves okuženih s pear decline fitolazmo, je v času pred brstenjem dovoljeno uporabiti insekticide, ki imajo delovaje na bolšice in se smejo uporabiti na hruškah. Za ta namen je dovoljena tudi uporaba piretroidov; najpozneje do 20. marca. Smiselno je uporabiti mešanice olj in pripravkov na podlagi abamektina ali piretroidov.

Varstvo: pomembno je, da uspešno ustavimo razvoj prve generacije, proti kateri ukrepamo ob preseženem pragu škodljivosti. Pozneje regulacijo prepustimo plenilskim stenicam (npr. stenice rodu Anthocoris) in drugim naravnim sovražnikom. Kadar v času pred brstenjem pri stresanju 100 vejic ulovimo več kot 100 prezimelih samic, je kemično ukrepanje proti njim smiselno. Nevarnost, da prizadenemo naravne sovražnike je takrat majhna. Izbor pripravkov za zatiranje drugih škodljivcev mora biti prilagojen bolšici in njenim naravnim sovražnikom, sicer se bolšica prerazmnoži. Cilj pri zatiranju je, da bi insekticide proti bolšici namensko uporabili največ enkrat letno. Ob zatiranju zavijačev in uši jo zatiramo posredno. Prednost dajemo uporabi inhibitorjev razvoja. Če populacija uide nadzoru proti višjim stadijem uporabimo Mospilan 20 SG. V obdobju pred in takoj po cvetenju znaša prag 10% napadenih cvetnih šopov. Pozneje v maju je prag presežen, če je več kot 15 poganjkov od 100 preglednih, napadenih z nimfami prvega in drugega stadija.

Hrušev brstožer (Anthonomus piri)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: za razliko od jablanovega cvetožerja, ličinke tega hroščka izjejo vsebino očes že čez zimo ali zgodaj spomladi in ne v času razcvetanja. Možnejši napadi, ko je uničeno veliko brstov se občasno zgodijo v nasadih, ki so blizu gozda. Včasih propadli brsti na zunaj izgledajo, kot brsti napadeni od bakterij.

Varstvo: v večini primerov zatiranje tega škodljivca ni potrebno.

Hruševa hržica (Contarinia pyrivora)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: hršice v času cvetenja odložijo jajčeca v cvetove. Iz njih se razvijejo žerke, ki živijo v notranjosti plodičev. Plodiči dobijo bulaste izbokline, nekoliko nabreknejo, nakar odpadejo. Škodljivec ima eno generacijo letno in se občasno pojavi v velikem obsegu.

Varstvo: v Sloveniji za zatiranje tega škodljivca ni registriran noben pripravek, zato neposredno kemično zatiranje ni možno. S pripravki na podlagi tiakloprida  dosežemo stranski učinek na tega škodljivca.

Hruševa listna hržica (Dasineura pyri)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: hržica ima 3 do 5 rodov letno. Žerke sesajo ob glavni listni žili v spiralasto in cigarsto zavitih najmlajših listih, ki imajo najprej bledo rdečkaste odtenke, nato pa se posušijo. Ta hržica je ob močnem napadu nevarna predvsem v mladem nasadu, ker močno zavre rast poganjkov in oblikovanje rodnega lesa. V starejših nasadih zmeren napad toleriramo, ker pripomore k ustavljanju prebujne rasti.

Varstvo: v Sloveniji za zatiranje tega škodljivca ni registriran noben pripravek, zato neposredno kemično zatiranje ni možno. Če v času po cvetenju zatiramo druge škodljivce (npr. proti bolšice) dosežemo stranski učinek na tega škodljivca.

Hruševa brstarica (Janus compressus)

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: hruševa brstarica je 6 do 7 mm dolga osica črne barve, ki ima rumenkasto-rdeč zadek. Na srečo se pojavlja poredko, kadar pa se, naredi precej škode predvsem v mladih nasadih, manj škodljiva je za starejše rod­no drevje.
Navadno opazimo sredi maja, ko dosežejo poganjki hrušk 10 do 15 cm, da ti venejo in se povesijo, njihovo listje pa se črno obar­va. Približno 5 cm pod vrhom poganjka opazimo več vbodov, ki potekajo v spirali okoli poganjka navzdol. Ubode naredi osi­ca, potem pa nadnje odloži jajčeca. Iz jaj­čeca se izleže ličinka pagosenica, ki vrta rov navzdol v stržen. Ko doraste, je dolga kakšen centimeter in je belkasto rumene barve ter ima zakrnele noge. Pagosenica prezimi na dnu poganjka, se tam spomladi zabubi in konec aprila ali v začetku maja zleti osica. Pri mladih drevesih je lahko škoda občutna, saj propadejo mnogi ali pa vsi vršički poganjkov, kar ima nevšečne posledice za gojitev dreves. 

Varstvo: osica se precej neredno pojavlja, zato nikoli ne vemo, kdaj naj se pripravimo na zatiranje. Pomembno je mehanično zatiranje. Takoj ob napadu odstranimo napadene poganjke in jih zažgemo ali zakopljemo. Na večjih, starejših drevesih to ni vedno mogoče, zato je pomembno, da napadene poganjke ozi­roma vršičke odstranimo pri zimski rezi, saj v njih prezimuje ličinka in se tam tudi zabubi. Paziti moramo, da vršiček odreže­mo dovolj nizko in tako zagotovo odstrani­mo tudi ličinko. Porezane dele sežgemo. Nekateri priporočajo pokrivanje vršičkov, ko ti dosežejo kakih 10 cm; to je navadno v prvi polovici maja. Vršičke obdajo s plastičnimi vrečicami in jih odstranijo po dveh do treh tednih. Seveda je to mogoče napraviti le pri mladih ali mlajših drevesih. Še boljše je, da vršičke zaščitimo takrat, ko opazimo prve osice, ki obletavajo krošnje in sedajo na liste in poganjke. Najlažje jih ujamemo zgodaj zjutraj ali takoj po dežju, ko so ob nižjih temperaturah manj živahne ali otrple.