Bolezni
BOLEZNI ČEŠNJE IN VIŠNJE
Listna luknjičavost koščičarjev (Stigmina carpophila)
Razširjenost, znaki bolezni ter pogoji za okužbo: bolezen napada vse koščičarje. Napada liste, mlade poganjke, vejice in plodove. Na listih povzroča okroglaste rdečerjave pege s premerom 2 do 5 mm, ki so včasih obdane z rdečim robom. Notranji, odmrli del pege izpade in tako nastane značilna luknjica. Ob močnejšem napadu je listje videti, kakor bi bilo prestreljeno. Močneje okuženi listi odpadejo, tako da včasih bolezen spregledamo, ker nismo pogledali pod krošnjo na tla. Na plodovih nastanejo tudi okrogle rdeče-rjave pege, ki so malo poglobljene in pogosto rdeče obrobljene. Iz njih se navadno cedi smola, plod se izmaliči in ga pogosto napada še monilija.
Zelene poganjke okuži gliva v zgodnjem poletju in na njih najdemo rjave, rdeče obrobljene, podolgovate pege. Če pega obda poganjek, se ta nad pego posuši. Taki poganjki naslednjo pomlad slabo odganjajo, ker je dosti brstov propadlo. Spomladi opazimo na olesenelih poganjkih oziroma vejicah pege ali rakave rane, iz katerih se cedi smola, mnoge vejice pa se popolnoma posušijo. To se rado zgodi, še posebej, če smo prejšnjo jesen spregledali pozen napad bolezni na liste in olesenele poganjke. Bolezen ima običajno dva vrhunca: prvega spomladi, potem bolezen čez poletje v hudi vročini preneha, jeseni pa napoči drugi vrhunec, ki ga lahko spregledamo, še zlasti, če smo plodove že odtrgali. Prezgodaj odpadlo listje nadomesti drevo z novim listjem, zato les slabo dozori in naslednjo zimo lahko pozebe.
Varstvo: z jesenskim oziroma pred spomladanskimi škropljenji. Na nekaterih legah in v mokrih letih je potrebno škropiti še enkrat ali dvakrat v drugi polovici aprila in v maju. Uporabimo bakreni pripravek Nordox.
Plodova monilija (Monilinia fructicola)
Razširjenost, znaki bolezni ter pogoji za okužbo: plodova monilija povzroča propadanje cvetov, listov in poganjkov ter gnitje plodov. Cvetovi in listi porjavijo in ne odpadejo takoj, na okuženih poganjkih se pojavijo rjave uleknjene nekroze in razjede, iz katerih se pri koščičarjih izloča smolika. Vrhovi poganjkov se sušijo, propadejo lahko tudi večje veje. Gnili plodovi se jasneje posušijo in zgubajo, nastanejo mumije. Bolezen lahko povzroči zelo veliko gospodarsko škodo zaradi gnitja plodov v nasadu pred obiranjem ter kasneje v skladišču. Plodove monilije ne moremo ločiti od sadne gnilobe ali cvetne monilije brez laboratorijske analize, zato ob večjem pojavu v nasadu obvestite najbližji zavod, ki ima službo za varstvo rastlin, da odvzame uradni vzorec (brez stroškov za imetnika).
Varstvo: spada med karantenske škodljive organizme. Čeprav je najpogostejša na breskvah in nektarinah, napada vse koščičarje.
Zatiranje je opisano pri breskvah in nektarinah.
Cvetna monilija (Monilinia laxa)
Razširjenost, znaki bolezni ter pogoji za okužbo: gliva Monilinia laxa lahko prodira v še zaprt cvet, ko se začnejo kazati cvetni listi, kot tudi med cvetenjem in po njem. Če je med cvetenjem deževno vreme, so razmere za okužbo zelo ugodne, če pa je med cvetenjem sončno in suho, gliva skorajda ne okuži cvetov. Okužba zaprtih cvetov je izjema, okužba odprtih pa pravilo. Najprej se okuži brazda, ki takoj počrni, nato pa pride tudi do okužbe prašnikov in notranje strani cvetnih listov. Prek cvetnega peclja doseže micelij glive vejico in prek nje druge cvetove. Micelij, ki raste v vejicah najbrž izloča toksine, ki povzroče odmiranje poganjkov. Tako nastane bolezensko znamenje odmrlih mladih poganjkov in vejic, iz katerih se cedi smolika. Na odmirajočih cvetnih delih nastanejo siva ležišča trosov. Močnejši poganjki navadno niso prizadeti, ker gliva ne more premagati ovir starejšega tkiva. Monilinia laxa lahko okuži tudi ranjene zoreče plodove. To obolenje je pogosto na češnjah in višnjah. Na površju plodičev nastanejo belo sivkaste bradavice – sporodohiji – ležišča nespolnih trosov. Ti lahko širijo okužbo plodičev. Okuženi plodiči kot mumije prezimijo na drevesu. V njih se oblikujejo sklerociji, iz katerih spomladi požene micelij s konidiofori in konidiji. Gliva lahko prezimi tudi v odmrlih cvetnih delih in v odmrlih poganjkih. Z vetrom in žuželkami konidiji dospejo na cvetne organe, kjer pri zadostni vlažnosti kalijo. Če se okužba izvrši na številnih cvetovih drevesa je prizadetih mnogo poganjkov ter se zato drevo izčrpa. Če si sledijo okužbe več let zapored, drevo naposled propade. Spolna oblika glive (apoteciji z askusi in askosporami) je za širjenje in ohranjanje bolezni postranskega pomena.
avtor: izr.prof.dr. Franci Aco Celar mag.uni.dipl.inž.agro.
Avtor: izr. prof. dr. Franci Aco Celar mag. uni. dipl. inž. agro.
Varstvo: višnje in zelo občutljive sorte češenj tretiramo s pripravkom Teldor.
Sadna gniloba (Monilinia fructigena)
Razširjenost, znaki bolezni ter pogoji za okužbo: gliva okužuje pečkarje (jablana, hruška, kutina) in koščičarje (češnja, breskev, marelica) in je izrazit parazit ran. Dozorevajoči in zreli plodovi začno gniti okoli ranice, skozi katero je gliva prodrla v notranjost. Gniloba rjavkaste barve se širi v krogu. Čez nekaj dni se na nagnitem tkivu pojavijo bele ali rjavkaste bradavice, ki so razvrščene v koncentričnih krogih. To so ležišča (sporodohiji) nespolnih trosov - konidijev. Gnili plodovi odpadejo ali pa ostanejo na drevesu do spomladi, medtem se osušijo in zgrbančijo. Pravimo jim sadne mumije. Spomladi se na njih ponovno oblikujejo konidiji. Na drevju viseče mumije so tako vir za nove okužbe spomladi in poleti.
Glivo lahko z jabolki zanesemo tudi v shrambe in hladilnice. Tu plodovi povsem počrnijo, na njih se navadno ne oblikujejo značilne bradavice. Govorimo o t.i. skladiščni moniliji.
Za začetek spolnega razvojnega kroga morajo mumije pasti na tla, kjer po dveletnem ležanju oblikujejo apotecije. V njih se oblikujejo askusi z askosporami, ki jih apotecij aktivno izbruha.
Te skozi ranice okužijo plodove. Vendar ima spolna oblika za širjenje in prezimovanje glive povsem podrejen pomen. Gliva navadno prezimi v sadnih mumijah. Spomladi se na njih oblikujejo ležišča nespolnih trosov (sporodohiji) in na njih konidiji limonaste oblike, ki so nanizani v verižicah. Ti z dežnimi kapljicami, vetrom ali s pomočjo insektov dospejo na plodove, ki jih preko ranic okuži. Plodovi zelo hitro gnijejo. Na njih se oblikujejo novi konidiji, ki povzročajo sekundarne okužbe. Gniloba se naprej razvija tudi v skladišču.
Avtor: izr. prof. dr. Franci Aco Celar mag. uni. dipl. inž. agro.
Varstvo: tretiramo v času zorenja plodov s sredstvom Switch.
Češnjeva listna pegavost (Blumeriella jaapii)
Razširjenost, znaki bolezni ter pogoji za okužbo: bolezen je gospodarsko pomembna na češnji in višnji, najdemo pa jo tudi na mandeljnu, marelici in slivi. Konec maja ali v začetku junija se na zgornji strani listov pojavijo majhne purpurne pege brez izrazitega roba. Pege se med seboj združujejo. Sredina starejših peg se posuši in včasih tudi izpade (posebej pri slivah in marelicah). Na spodnji strani peg se oblikujejo belkasta ležišča nespolnih trosov (acervuli). Okuženi listi hitro rumenijo in odpadajo. Listi so popolnoma rumeni, razen okoli peg, kjer ostanejo zeleni (pisanost listov).
Močno okužena drevesa predčasno ogolijo (konec junija, začetek julija). Taka drevesa so občutljivejša za zimsko zmrzal. Slabši je tudi cvetni nastavek za naslednje leto. Bolezen povzroča občutno škodo v vlažnih letih. Gliva lahko prezimuje v odpadlem listju kot micelij z odebeljenimi celičnimi stenami (podobno stromi) ali pa v spolnih trosiščih (apotecijih).
Primarne okužbe lahko izvršijo tako konidiji kot askospore. Na okuženem rastlinskem tkivu se oblikujejo nespolna trosišča (acervuli) v njih pa dvocelični nitasti in rahlo ukrivljeni konidiji. Ti povzročajo sekundarne okužbe. Optimalna temperatura za širjenje bolezni je 16 do 19 °C. V odpadlem listju se oblikujejo apoteciji, v njih askusi z nitastimi enoceličnimi askosporami.
Avtor: izr.prof.dr. Franci Aco Celar mag.uni.dipl.inž.agro.
Varstvo: redno jesensko ali predspomladansko škropljenje proti listni luknjičavosti zmanjša tudi pojavljanje češnjeve listne pegavosti in češnjeve listne sušice.
