Škodljivci na krompirju

ŠKODLJIVCI NA KROMPIRJU

Najpogostejši škodljivci na krompirju so:

Koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: odrasla žival meri v dolžino približno 10 mm in ima živo oranžno rumeno telo, po pokrovkah pa ima deset značilnih rjavih črt na svetli podlagi. Na glavi ima med očmi črno pego, na vratnem ščitku pa še več črnih peg, od katerih se dve združujeta tako, da tvorita obliko črke V. Samec koloradskega hrošča je malo manjši od samice in je bolj podolgovat. Koloradski hrošč se je sprva hranil z listi neke divje rastline iz družine razhodnikovk, ko pa so v njegovo naravno okolje prinesli kultivar krompirja, je kmalu zamenjal svojo naravno hrano. Občasno napada tudi druge rastline iz družine razhudnikovk, kot so jajčevci in paradižnik. Samice koloradskega hrošče so izjemno plodne, saj lahko izležejo do 800 rumenih ali oranžnih jajčec. Ta merijo okoli 1,5 mm, samice pa jih odlagajo v skupinah po okoli 30 na spodnjo stran listov napadene rastline. Iz jajčec se po 4 do 15 dneh (odvisno od pogojev in temperature) izležejo rdeče ali rdeče-rjave ličinke z dvema vrstama temnih pik po bokih. Ličinke se prehranjujejo z listi napadene rastline in se razvijajo v štirih stadijih. V prvem so ličinke dolge okoli 1,5 mm, v četrtem pa dosežejo okoli 8 mm (na sliki so ličinke v tretjem stadiju). Prvi, drugi in tretji stadij trajajo po 2 do 3 dni, četrti pa 4 do 7 dni. V zadnji fazi ličinke nekaj dni prenehajo s prehranjevanjem in se bolj svetlo obarvajo. Na koncu stadija popadajo na tla in se zakopljejo v zemljo, kjer se zabubijo. Buba je dolga približno 10 mm in je umazano rdeče barve. V nekaj tednih se iz bub razvijejo mladi hrošči. Bube v tleh lahko ob neugodnih pogojih preidejo v fazo diapavze in se dokončno razvijejo v hrošče šele naslednjo pomlad. Hrošči se vrnejo na rastline, kjer se prehranjujejo naprej in se parijo. Na poljih lahko tako najdemo tri ali več generacij teh škodljivcev.
Zatiranje: pri zatiranju upoštevamo, da hrošč hitro razvije odpornost na insekticide. Zatiramo jajčeca in nižje razvojne stadije ličink. Letno uporabimo insekticide dva do tri krat. Če smo uspešni pri zatiranju prve generacije, zatiranje druge generacije ni potrebno. Vsakič uporabimo insekticid iz druge kemične skupine. Po vrstnem redu najprej uporabimo zaviralce razvoja, nato kloronikotinile.
Za zatiranje koloradskega hrošča uporabimo sredstvo Mospilan 20 SG.

Pokalice- žičniki- strune: Agriotes ustulatus, Agriotes sputator, Agriotes obscurus, Agriotes lineatus

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: hrošči: pokalice, katerih ličinke - strune se pri nas uvrščajo med gospodarsko škodljive organizme, spadajo v rod Agriotes. Merijo 7 do 10 mm. Posebnost hroščev je, da imajo na trebušni strani predprsja poseben trn, ki ga lahko izvlečejo in sprožijo v vdolbino na sredoprsju, kar povzroči značilen pok. Od tod izvira ime pokalica. Barve so rjave ali črne.
Jajčece: je okroglo ali ovalno svetleče, mlečno belo do rumeno, 0,4 do 0,8 mm dolgo, pogosto oblepljeno z zemljo in je zato težko opazno. Ličinke: (strune, žičniki) so podolgovate, črvičasto valjaste, slamnato rumene do rdečkaste barve. Glavo imajo majhno, tri pare orpsnih nog in dolg zadek zgrajen iz različno vidnih zadkovih obročkov. Telo je hitizirano in spominja na košček strune pri kitari oz. žice. Od tod izhaja ime strune. Odrasle strune dosežejo 15-35 mm dolžine, predstavniki Melanotus so največji. Buba: je prosta, mlečno bela, spominja na imago. Razvoj pokalic traja 3-5 let. Prezimijo ponavadi ličinke v različnih razvojnih stadijih ali pa hrošči, ki se pojavijo spomladi in sicer najprej samci, nato samice. Po dopolnilni prehrani in kopulaciji, odložijo samice jajčeca v tla posamično ali v skupine 5 do 10, najraje v takšna z gostim rastlinskim pokrovom npr. travnike, pašnike, deteljišča, žitna polja, druga zapleveljena zemljišča. Samice po ovipoziciji poginejo, njihova življenjska doba, pa traja 1 leto, če odrasle pokalice prezimijo. Izlegle ličinke so brezbarvne, 1,5 - 2,2 mm dolge. Prvo leto ostanejo skupaj, se 2 do 5 krat levijo in dosežejo v dolžino 5 mm. Skupno pa se levijo do 15 krat in imajo tako do 16 razvojnih faz (L1 - L16) skozi več let, nato se zabubijo, stadij bube pa traja le 2 do 4 tedne. Ličinke hroščev pokalic (Elateridae) v krompirjeve gomolje vrtajo manjše luknjice, ki jih je s prebiranjem praktično popolnoma nemogoče izločiti. Največ ličink se pojavi na njivah, kjer imamo v kolobarju občasno travno-deteljne mešanice, veliko žit in če so njive občasno zanemarjene in močno zapleveljene. V sušnih obdobjih se napad strun poveča, ker skušajo ličinke nadomestiti izgubljeno vlago z izsesavanjem krompirjevih gomoljev.
Zatiranje: potrebo po zatiranju (prag škodljivosti) ugotovimo s kopanjem jam ali z uporabo vab. Ugotavljanje kritičnih števil izvedemo konec poletja. Če prag ugotavljamo po metodi kopanja jam, kot prag škodljivosti upoštevamo vrednost 2 do 3 ličink na m². Na hektar izkopljemo vsaj 5 jam velikosti 0,25 m². Za ugotavljanje kritičnega števila z vabami uporabimo za strune najbolj zanimive rastline (npr. sadike solate, gosto posejana žita, gomolje krompirja). Okolico vabe očistimo vseh plevelov in drugih rastlin. Če za določitev praga uporabimo vabe, kot kritično število jemljemo vrednost 2 do 5 ličink na m². Pri določitvi kritičnega števila upoštevamo gostoto setve, stopnjo zapleveljenosti in kolobar. Največji napad lahko pričakujemo, če krompir v kolobarju sledi travno-deteljnim mešanicam ali dvoletnem obdobju žit. Na krompirjevih njivah, kjer plevele zatremo zelo temeljito, je napad strun veliko večji, kot na delno zapleveljenih njivah.
Za zatiranje strun uporabimo sredstvo Agrostrun.

Bela krompirjeva ogorčica, Rumena krompirjeva ogorčica (Globodera pallida, G.rostochiensis)

Opis škodljivca, poškodb in razvojni krog: k rompirjeve ogorčice (Globodera rostochiensis in G. pallida) uvrščamo med cistotvorne ogorčice. So nevarni zajedavci razhudnikov in lahko povzročijo občutne izpade pridelkov krompirja. Kot gostiteljske rastline sta v naših podnebnih razmerah pomembna še paradižnik in jajčevec. Poleg omenjenih, lahko zajedajo in se razmnožujejo tudi na nekaterih plevelih npr. grenkosladu, pasjem zelišču in zobniku. Ogorčice preživijo zimo v obliki cist (odmrle samice s preobraženo kutikulo, ki je precej odporna na okoljske dejavnike). V posamezni cisti je lahko od 250 do 500 jajčec in ličink. Spomladi (ob primerni vlažnosti in temperaturi tal) se postopoma pričnejo izlegati ličinke iz cist in napadejo korenine gostiteljskih rastlin. Izleganje ličink je povezano s prisotnostjo gostiteljskih rastlin in njihovih koreninskih izločkov. V primeru krompirjevih ogorčic izleganje ličink vzpodbujajo koreninski izločki rastlin iz družine Solanaceae (krompir, paradižnik, jajčevec in številne samonikle vrste). Ličinke prodrejo v koreninice gostiteljskih rastlin neposredno pod rastnim stožcem. V drugi polovici junija se na koreninah pojavijo majhni bradavičasti izrastki (razvijajoče samice), ki imajo velikost bucikine glavice in proti koncu junija pričnejo odpadati s korenin (zrele ciste). Močno napaden krompir raste počasneje in v začetku junija prične kazati znake zakrnelosti; listi ostanejo majhni, včasih rumenijo, kasneje porjavijo in odpadejo. Pri začetnih napadih oziroma naselitvah krompirišč se zakrnelost krompirja pojavi v obliki krožnih depresij le v določenih predelih.
Bolezenska znamenja napada krompirjevih ogorčic so nespecifična. Ob pogledu na napadene rastline dobimo občutek, da rastline trpijo za pomanjkanjem vlage ali hranil, zato lahko bolezenska znamenja napada zlahka spregledamo. Največkrat se napad z krompirjevimi ogorčicami pojavlja v otokih (na njivi krompirja so vidne depresije slabo rastočih, napadenih rastlin). Najpogostejši način širjenja krompirjevih ogorčic na nova območja je povezan s prenosom rastlinskega materiala (krompirjevih gomoljev) iz ene lokacije na drugo. Ciste (njihova velikost znaša okoli 0,5 mm) se nahajajo v zemlji, ki se drži gomoljev, lahko pa so prilepljene neposredno na očesa gomoljev oziroma druge neravnine (brazde), ki se nahajajo na površini gomolja. Nevarnost širjenja krompirjevih ogorčic je neposredno povezana s čistostjo krompirjevega semena oziroma s količino zemlje, ki se drži gomoljev in vsebuje ciste. Krompirjeve ogorčice se aktivno širijo v tleh precej počasi. Drugostopenjska ličinka, edina gibljiva oblika tega škodljivca, se lahko ob iskanju primernega gostitelja premakne za največ 1 meter. Najpomembnejši načini širjenja krompirjevih ogorčic temeljijo na tako imenovanem pasivnem načinu širjenja kamor prištevamo:

• okužen semenski material (necertificirano seme krompirja),
• premik mehanizacije iz okužene lokacije na drugo (ciste se nahajajo v zemlji, zemlja pa se drži traktorski koles,…),
• premikanje živali po okuženih zemljiščih (ciste se oprimejo nog,..),
• premikanje ljudi iz ene lokacije na drugo (ciste se oprimejo obuval,..),
• vnos zemlje iz okuženega na neokuženo območje, njivo,
• vnos napadenih rastlin (in zemlje na koreninah) na neokužena območja (vnos kakršnegakoli sadilnega materiala, ali rastlinskega materiala (podzemni deli),
• odtekanje vode iz okuženih površin na neokužene,
• veter, ki prenaša ciste skupaj z drugimi prašnatimi delci zemlje iz enega območja na drugega.

Zatiranje: stalna zdravstvena kontrola obdelovalnih tal je, skupaj s primernim kolobarjem temelj za ohranjanje primernega zdravstvenega stanja krompirišč. V primerih, da krompirjeve ogorčice vseeno presežejo prag ugotovljivosti in kasneje tudi škodljivosti, moramo če je le mogoče, iz pridelave (kolobarja) začasno izključiti krompir, ki je glavna gostiteljska rastlina teh ogorčic. Kot varstveni ukrep pred prerazmnožitvijo in širjenjem krompirjevih ogorčic lahko v kombinaciji z ustreznim kolobarjem (najmanj štiriletnim) precej učinkovito izrabljamo uvajanje odpornih kultivarjev krompirja, prilagojenih obstoječim biološkim rasam krompirjevih ogorčic.